torej, tale topic bo aktiven recimo en teden in noter boste napisal ali naj nardim nekaj sticky topicov kjer bojo opisani postopki montaze akustike, nastavitev sistema, vlecenja kablov po najbolj popularnih avtih na forumu, torej clio1, clio2,megane,r19, izdelave skatel, primerni sistemi, .... pac osnovne stvari ki imajo tudi drugi forumi pod sticky.
zdj se pa razpiste a grem to delat pa boste uporabljal al pa ne. Casa mate en teden, pol pa nardim tiste topice ki bojo sticky in pa zaklenjeni. Spreminjala jih boma edino jst in frooteg ce bo kdo mel kaj za pripomnit.
LP Milan
spremembe v rubriki avtoakustika (berite vsi)
spremembe v rubriki avtoakustika (berite vsi)
Zadnjič spremenil croma_man, dne 04 Apr 2005, 11:24, skupaj popravljeno 1 krat.
Fiat Coupe 2.0 16V Turbo SOLD
Volvo 850 2.3 T5 20V Turbo SOLD
Renault Laguna 2.0 RXE '94 SOLD
VW Passat 1.8 20V Turbo Variant
Renault Express 1.4 RT '99
Pa jebotebog !! To sma se lih u sredo z pro2c om menla, tk da nevem kje si ti to slisu ... 
To je MOJEEE ! 
Nc pridn bot !
Drugac pa sm ful zato, da se dajo sm neke osnove avtoakustike kot obvezno branje pred pisanjem novega topica ! Da bo zadeva mal bl pregledna ....
Croma .. a boma biblijo pisala ?
Lupcka vsem !
.. aja .. sm ze povedu , d je ura 1 popoudan, pa da sm na sihtu, pa da sm lihkar na siht prisu Ni slo prej .. alco power !
To je MOJEEE ! Nc pridn bot ! Drugac pa sm ful zato, da se dajo sm neke osnove avtoakustike kot obvezno branje pred pisanjem novega topica ! Da bo zadeva mal bl pregledna ....
Croma .. a boma biblijo pisala ?
Lupcka vsem !
.. aja .. sm ze povedu , d je ura 1 popoudan, pa da sm na sihtu, pa da sm lihkar na siht prisu
Ni slo prej .. alco power ! Renault Laguna 1,8 TDCI bencinc fahrer
Is it GREEN ? . . . . . . . . YES
Is it GREEN ? . . . . . . . . YES
ja, taksni nasveti in svetovanja so dobra zadeva, ki bi se lahko pojavila v vecih temah, ne samo tukaj. to je odvisno od moderatorjev da (ce ze ne sami) prosijo clane z izkusnjami in skupaj napisejo kaj pametnega.
in ja, froot in croma sta se priblizno enako spomnila za to zadevo in priblizno enako vprasala kako se naredi sticky
in ja, froot in croma sta se priblizno enako spomnila za to zadevo in priblizno enako vprasala kako se naredi sticky
Croma ce hoces lahko tole tud das pod sticky, ker vrjamem da bo marsikomu prav prislo!
OSNOVE AvtoAkustike
Vsi, ki se kolickaj spoznate na akustiko, ste verjetno kaj hitro po slavnostnem dogodku – testnemu poslusanju svojega vgrajenega prvega stereo sistema v avto, prisli do zakljucka: AVTO JE NAJSLABSI MOZNI PROSTOR ZA DOSEGANJE DOBREGA ZVOKA. V dnevni sobi si lahko vsakdo, z nekaj znanja o akustiki in ustreznim stanjem na transakcijskem racunu ustvari dober zvok. Redki pa so tisti, ki imajo dovolj volje, znanja in potrpljenja, da premagajo vse ovire ki jih dobremu zvoku postavlja okolje avtomobila – vibracije (taksne in drugacne), hrup, omejen prostor in se bi lahko nastevali.
V vodicu bomo poskusali predstaviti glavne ovire, ki jih mora avtoakusticni navdusenec premagati, da bi sistem zvenel kar najbolje. Kajti pomembno je vedeti, da za dober zvok v avtomobilu niso dovolj dobre komponente, ampak je se mnogo faktorjev ki odlocilno vplivajo na zvok. Kajti neustrezno vgrajene dobre komponente lahko zvenijo zelo "poceni" primerjavi z ustrezno vgrajenimi cenejsimi komponentami. S tem bomo hkrati poskusali tudi laikom prikazati, da so z nakupom radia, ojacevalca, zvocnikov in kablov naredili sele prvi korak na dolgi poti do dobrega zvoka v avtomobilu. V naslednjih tednih bomo tako obdelali sledece motece elemente:
* hrup iz okolja,
* enosmerno napajanje,
* elektricne motnje,
* zvocniske skatle,
* resonanca in tresljaji,
* omejenost prostora,
* vibracije med voznjo,
* odbojne in vpojne povrsine,
* zvocne nepravilnosti in razlicna oddaljenost zvocniskih enot,
* varnost in tatvine,
* temperaturne razlike in vlaga.
1. Hrup iz okolja
Hrup je v avtomobilu vedno prisoten, ne glede na to ali se peljemo ali stojimo. Seveda, ce je avtomobil parkiran z ugasnjenim motorjem, hrup z okolja ne predstavlja velikega problema, ceprav je se vedno treba vedeti, da ze zaradi same zgradbe avtomobila (plocevina in steklo) hrup iz okolja zlahka prodre v avto. Da bi lahko resnicno kriticno ocenjevali zvok sistema, bi morali parkirat nekje, kjer je okoljskega hrupa kar najmanj.
Dosti vecji pomen pa ima hrup iz okolja med voznjo. Tedaj imamo pet glavnih virov hrupa:
* hrup motorja (narasca z obrati motorja; ponavadi prihaja od spredaj),
* hrup izpusnega sistema (narasca z obrati motorja; prihaja ponavadi od zadaj),
* hrup pnevmatik (narasca s hitrostjo; prihaja z vseh strani),
* pis vetra (narasca s hitrostjo; zvizganje zraka ko zadane brisalce, ogledala, spojlerje...),
* mehanicni hrup (hrup iz podvozja, rele smernikov, hrup ventilatorja...).
Kot lahko vidimo, imamo med voznjo opravka s hrupom razlicnih frekvenc iz razlicnih izvorov, kar nam vsekakor ne olajsa uzivanja ob poslusanju glasbe.
Vzemimo za primer avto z nizkoprofilnimi, sirokimi gumami, sportnim izpusnim sistemom in osnovno izolacijo potniske kabine (s kakrsno pride iz tovarne), bo hrup iz okolja med voznjo z 80 km/h nekje med 85 in 90 dB. Za primerjavo dajmo drug avto z "normalnimi" gumami, serijskim izpusnim sistemom in dodatno izolacijo potniske kabine bo hrup iz okolja pri isti hitrosti nekje med 70 in 75 dB. Kar se tice poslusanja glasbe sta oba avtomobila hrupna, je pa vseeno evidentna precejsnja razlika med prvim in drugim. No, kot dodatno "otezevalno okoliscino" lahko omenimo se to, da tudi kvaliteta ceste vpliva na hrup. Za premagovanje vsega opisanega hrupa vsekakor ne skodi, ce ima nas stereo sistem na zalogi nekaj wattov.
Ce bi si ogledali hrup iz okolja, ki prodira v povprecen avto na spektralnem analizatorju, bi videli, da se hrup vecinoma pricne pojavljati pri frekvencah nizjih od 1.000 Hz, najvec pa ga je pri okrog 100 Hz in nizje. Kar pomeni, da se vecina hrupa pojavlja na frekvencah, ki jih pokrivajo sub-wooferji in bas enote sprednjih sistemov. Cesta nam torej odzira "najpomembnejse" frekvence. To pa pomeni tudi to, da bo zvocni sistem v avtomobilu lahko zvenel perfektno ko bomo stali na mestu, ko pa bomo speljali, bomo ugotovili, da je del basa enostavno zginil. To lahko sicer premostimo s povecanjem moci na sub-wooferju, ne moremo pa vplivati na dejstvo, da bodo v tem primeru moski glasovi, bas kitare in bobni pomesani.
Da bi se tem tezavam kar najbolj ognili, bi bilo dobro upostevati sledece nasvete:
* zagotoviti je treba dovolj veliko zalogo moci sistema;
* vrata, po moznosti pa tudi tla je dobro obloziti z izolacijskimi materiali;
* uporabiti pnevmatike, ki proizvajajo kar najmanj kotalnega hrupa;
* obdrzati tovarniski (tisji) izpusni sistem (tezka bo!);
* uporabiti loceno kontrolo glasnosti za sub-wooferje;
* poskrbeti, da bodo vsi mehanicni deli dobro pritrjeni
* pospraviti morebitne rozljajoce predmete , ki lezijo po avtomobilu.
2. Napajanje
Ena od najvecjih razlik med domacim stereo sistemom in stereo sistemom v avtomobilu je gotovo omejenost sistema v avtomobilu z napajanjem. 12V enosmerne napetosti je gotovo slabost v primerjavi z 220V izmenicne napetost, ki "napaja" hisni stereo sistem. Sicer pa tezava ni toliko v nizki napetosti kot v nacinu zagotavljanja le-te.
Avtomobilski akumulatorji so viri elektricne energije z relativno visoko notranjo upornostjo. V osnovi so izdelani za zagotavljanje velikega elektricnega toka za kratek cas (npr. za start avtomobila), reakcijski cas pa v tem primeru ni tako pomemben. To pa predstavlja tezavo za ojacevalnik, saj je potreba le-tega po toku zelo dinamicna, potrebuje pa nenadne velike tokovne sunke (npr. udarec bas bobna ali tresk cinel). Ce zelimo ohraniti verno reprodukcijo zvoka, mora biti ojacevalec preskrbljen s takimi tokovnimi sunki. Tu se pa pokaze slabost avtomobilskih akumulatorjev – namrec zaradi visoke notranje upornosti so sposobni visokih tokovnih sunkov, a ne hipoma. Tako se zgodi, da je, ko akumulator od sebe odda tak tokovni sunek, glasbena pasaza, ki je zahtevala tako velik tok, ze odigrana. Kot rezultat dobimo pomanjkanje definicije zvoka, jakosti in zvocnega ambienta. K sreci lahko to tezavo v veliki meri premostimo z uporabo kondenzatorjev, ki dopolnjujejo sistem napajanja. Kondenzatorji imajo namrec zelo nizko notranjo upornost, tako da lahko tok oddajo zelo hitro in s tem zadostijo ojacevalnikovo potrebo po toku takrat, ko ta nastane, ne pa, ko ze mine. Na ta nacin je tudi akumulator sam v kriticnih trenutkih manj na udaru , kar bo opazno kot manj utripanja luci.
Ce vemo, da je elektricna moc enaka produktu elektricnega toka in elektricne napetosti (P = U x I), potem vidimo, da ima v primerjavi s hisnim ojacevalcem, avtomobilski ojacevalec za doseganje iste nominalne moci na voljo precej nizjo napetost. Nizjo napetost mora torej premostiti z vecjim tokom. Vec toka pomeni vec segrevanja, zaradi cesar je pomembno uporabljati napajalne kable z odgovarjajoce velikim presekom. Velik presek napajalnih kablov je potreben, da zdrzijo velike tokove, ne da bi se pretirano segreli - stopili. Z debelimi napajalnimi kabli se pojavijo tudi tezave, ki nas lahko v najslabsem moznem primeru stanejo avtomobila. Najprej se je treba namuciti z zvijanjem debelih kablov po raznih kotih in najti primerne luknje v pozarni steni avtomobila, da kabel sploh spravimo iz motornega v potniski prostor. Pri vecini avtomobilov pa je akumulator v avtomobilu spredaj (v motornem prostoru), ojacevalci pa v prtljazniku, kar pomeni, da imamo opravka s 3 do 5 metri kabla. Vemo pa, da daljsi, kot je kabel vecje so izgube. Najvecjo nevarnost pa predstavlja moznost kratkega stika, ce kablov ustrezno ne polozimo in pritrdimo in se na kaksnem ostrem robu predre izolacija. V takem primeru kaj lahko pride tudi do pozara.
Tudi uporaba sasije avtomobila za ozemljitev je lahko kocljiva situacija. Dostikrat pozabljeno dejstvo je, da pri enosmerni napetosti tok dejansko tece od – proti +, kar samo dodaja na pomenu trdnim in mocnim ozemljitvenim povezavam. Na zalost pa tudi avtomobilska sasija ni iz enega kosa plocevine. Razni deli so lahko tockovno privarjeni ali pa lepljeni na skoljko avtomobila. Ce se kateri od teh "dodatnih" delov uporabi kot tocka za ozemljitev, se lahko pojavijo problemi s prevodnostjo, zato ne skodi malo preuciti sestavo avtomobila in testirati prevodnost med predvidenimi ozemljitvenimi tockami. Konec koncev pa je pomemben tudi nacin pritrditve ozemljitvenega kabla na sasijo avtomobila, predvsem je treba paziti, da je stik kar najbolj trden in pritrditveno mesto ocisceno in zbruseno.
Najbolj nadlezen problem, ki pa ga imamo z napajanjem, pa je, da je v veliki vecini primerov napajalni sistem nasega stereo sistema hkrati napajalni sistem vseh ostalih porabnikov v avtomobilu. Vse je v redu, dokler smo parkirani in po moznosti ni vklopljen noben drugi tokovni porabnik v avtomobilu. Kakor hitro pa avto vzgemo in se odpeljemo, pa se na sistem napajanja prikljuci se mnogo drugih porabnikov, ki lahko tudi znatno vplivajo na zvok nasega stereo sistema. O teh tezavah pa naslednjic.
Da bi imeli kar najmanj tezav z napajanjem stereo sistema v avtomobilu, bi bilo idealno:
• Uporabiti akumulator(je) z visokim kratkosticnim tokom;
• Uporabiti locen akumulator za napajanje stereo sistema;
• Cim blizje ojacevalcem dodati v elektricni sistem kondenzator;
• Zagotoviti primerno velike preseke napajalnih kablov;
• Uporabljati pozlacene konektorje, da bi preprecili korozijo;
• Zbrusiti, trdno pritrditi in zascititi pred vlago ozemljitvene tocke;
• Vse kable poloziti tako, da so pritrjeni in ne more priti do predrtja izolacije;
• Uporabiti kar najkrajse napajalne/ozemljitvene kable.
3. Eektricni hrup/sum/motnja
Zalostno dejstvo je, da v serijskih avtomobilih stereo sistem ni edini porabnik, prikljucen na akumulator. Zakaj zalostno? Ce bi narisali skico elektricne napeljave v avtomobilu, bi bila se najbolj podobna prevec okraseni novoletni jelki. Alternator, smerniki, klimatska naprava, motorcki brisalcev, bencinska crpalka, razdelilnik , racunalnik, luci in se tako rekoc stotine drugih tokovnih odjemalcev je prikljucenih na iste elektricne kable, kot radio in ojacevalci, vsak od teh porabnikov pa pusti v elektricnem tokokrogu svoj podpis – sum, ki se bo z najvecjim veseljem prikradel do zvocnikov. To je tiste vrste sum, hrup ali kakorkoli ga bomo ze imenovali, kot na primer, ce doma gledamo TV, nekdo pa vklopi sesalnik. V avtomobilu pa se toliko lazje pride do tega fenomena, saj je problem z ozemljitvenimi tockami in oksidacijo kontaktov, glede na stevilo porabnikov prikljucenih na tokokrog je lahko ze iskanje porabnika, ki povzroca motnje in odpravljanje vzroka motenj lahko pravi podvig.
Tezavo predstavljajo tudi dolgi signalni kabli, ki potekajo od radia do ojacevalca in zvocniski kabli, ki potekajo od ojacevalca do zvocnikov. Vsi ti kabli se srecujejo in krizajo z napajalnimi kabli za najrazlicnejse tokovne porabnike v avtomobilu, pa naj bodo to komponente stereo sistema ali drugi porabniki. Glede "pobiranja" motenj so najbolj obcutljivi signalni kabli (RCA, cinc kabli), ki prenasajo neojacan signal od izvora (radio, CD) k ojacevalcem, pa tudi zvocniski kabli niso imuni na "dogajanje" v okolici. Teh kablov ni priporocljivo napeljati po avtomobilu skupaj z napajalnimi kabli, saj bodo lahko pobirali motnje, v primeru signalnih kablov, pa se bojo te motnje preko ojacevalnika se ojacale. Da bi se temu neljubemu fenomenu izognili, je pomembno napeljati signalne in zvocniske kable po eni strani avtomobila, napajalne pa po drugi.
Nenazadnje pa se v avtomobilu pojavlja tudi tako imenovani termicni sum. V osnovi gre za sum, ki se pojavlja zaradi toplote, izognili bi se mu le pri absolutni nicli (-273 C). Popolnoma odpraviti se tega suma ne da. Je pa to tisti "hssssssssssss", ki ga je slisati iz zvocnikov med nemimi pasazami glasbe ne glede na to, kako zelo smo se trudili z odpravljanjem sumov, ki jih povzrocajo ostali porabniki in ne glede na to kako dober stereo sistem imamo. Seveda pa bo ta sum dosti bolj slisen pri zacetniskem sistemu, kot pa pri profesionalno vgrajenem sistemu visoke kvalitete. Zato je pomembno, da znamo razlociti, kaj je termicni sum, kaj pa ni, saj se lahko s tem izognemo kaksnemu glavobolu.
Da bi nam elektricni sumi povzrocali kar najmanj preglavic, bi bilo idealno:
• znati razlocevati razliko med termicnim sumom in ostalimi sumi,
• napeljati napajalne kable po eni strani avtomobila, zvocniske po drugi, signalne kable pa po sredini,
• napeljati signalne kable po avtomobilu tam, kjer se bodo kar najmanjkrat priblizali ali krizali z napajalnimi kabli ali tokovnimi porabniki,
• ce se signalni in napajalni kabli ze morajo krizati je najbolje, da se krizajo pod kotom 90 stopinj, ne smejo pa se prepletati,
• prav nasprotno pa je celo priporocljivo, ce se prepletata + in – napajalna kabla,
• nastaviti najvisji mozni gain (izhodni signal) na izvoru zvoka in kar najnizji gain (vhodni signal) na ojacevalcu,
• ozemljitev celotnega stereo sistema izvesti na eni dobro pripravljeni tocki,
• poskrbeti , da je elektricni sistem (se posebej kabli razdelilnika) v dobrem stanju.
4. Zvocniske skatle
Ce si za zgled vzamemo vrhunske zvocnike namenjene uporabi doma, lahko obcudujemo lepo oblikovana lesena ohisja v katera so namescene zvocniske enote. Ponavadi pa je obcudovanja vredna tudi cena takih zvocnikov. Ti zvocniki stanejo kolikor stanejo in zvenijo tako kot zvenijo zaradi mnogih ur nacrtovanja in preizkusanja, da se najde najboljse ravnovesje med zvocno omarico in zvocnikom samim. Za primerjavo poglejmo zvocnike, namenjene uporabi v avtomobilu. Z izjemo subwooferjev ne najdemo nobenih zvocnikov, ki bi imeli izdelano ohisje (razen seveda tistih, ki so namenjeni postavljanju na zadnjo polico, ampak tam so ohisja plasticna in izdelana izkljucno zaradi tega, da ni treba rezati luknje v polico). Ostalih zvocnikov pa proizvajalci ne dobavljajo vgrajenih v ohisja, ker se avtomobil kot tak uporabi za ohisje. Ne preostane nam drugega kot kupiti te zvocnike brez ohisja in sami izdelati kar najboljsi priblizek v avtomobilu. To pa ni lahka naloga!
Da ne bo pomote. Ko poslusamo glasbo, ki prihaja iz zvocnikov poslusamo zvok, ki ga definira zvocna enota, pa tudi zvocna omarica (ohisje). Tezava v avtomobilu je, da so razpolozljiva ohisja dalec od idealnih. Najpogostejse lokacije za vgradnjo so sprednja vrata, armaturna plosca in zadnja polica. Ce pomislimo, iz cesa so ta "ohisja" izdelana, vidimo da ni to niti priblizek domacih zvocnih skatel. Avtomobilska vrata so npr. narejena iz tockovno varjene plocevine (ki rada vibrira in krade energijo zvocniski enoti), v vratih najdemo tudi velik kos stekla (ki se trese in oddaja neprijetne zvoke) in drenazne spranje na dnu vrat (luknje v zvocnih omaricah niso koristne razen ce so preracunane – bas refleks). Na sreco je vecina zvocnih enot za avtomobile izdelana za "infinite baffle" uporabo, kar pomeni, da natancna velikost zvocniske omarice (skatle) ni odlocilnega pomena. Se vedno pa je pomembno, da je zvocno valovanje sprednje strani popolnoma izolirano od zadnje strani in da je zvocnik vgrajen v trdno podlago. To dvoje ponavadi zahteva zatesnitev in strukturno ojacanje vrat, da se zvocnik vgrajen v vrata lahko lepo razigra. Da je zadeva se slabsa, imajo plocevinasta vrata, v primerjavi z domaco leseno zvocno omarico, katastrofalen odmev, ki obarva proizvedeno zvocno sliko. Avtomobilska vrata se lahko celo napihujejo in krcijo pod vplivom zvocnega pritiska, kar bo povzrocilo pri dolocenih frekvencah znatno oslabitev signala, spet pri drugih pa se signal lahko ojaci. Ce povzamemo, brez truda v avtomobilu ne moremo doseci niti tako enostavne zvocniske konfiguracije kot je "infinite baffle".
Problemov pa se vedno ni konec. Tovarnisko predvidene lokacije za vgradnjo zvocnikov in smer, v katero bo zvocnik poravnan ali nagnjen, so v veliki vecini primerov bolj podrejene prihranku prostora kot pa dobremu zvoku. Zvocniki, vgrajeni v vrata, so ponavadi usmerjeni naravnost, torej igrajo v smeri sredinskega grebena ali pod kotom 90 stopinj na poslusalca. Zvocniki, vgrajeni v armaturno plosco, so ponavadi usmerjeni naravnost v vetrobransko steklo, prav tako zvocniki, vgrajeni v zadnjo polico. Steklo pa sluzi v tem primeru kot razprsilec zvocnih valov, tako da kot rezultat dobimo razmazan in neusmerjen zvok. Najuspesnejsi nacin za izogib tem oviram je vsekakor izdelava primernih panelov, ki omogocajo, da so predvsem visokotonski pa tudi srednjetonski zvocniki vgrajeni in obrnjeni v smeri, ki je vsec poslusalcu. Z izdelavo takih panelov (kick-paneli, vrata, A-stebricek) lahko dosezemo linearnejsi in mehkejsi frekvencni prehod med zvocniki pa tudi sirso in natancnejso zvocno sliko. Je pa seveda tudi mnogo faktorjev, ki jih je treba upostevati pri izgradnji takega panela (naj bo lesen ali iz poliestra), da bo izdelan zvenel lepo in ne bo motil normalne uporabe avtomobila.
Da bi nam primerno delovno okolje zvocnika povzrocalo kar najmanj preglavic, bi bilo idealno:
* nanesti zvocno izolacijo na plocevino vrat, za zmanjsanje vibriranja in napihovanja;
* uporabiti poliester, les, silikon ipd. za zatesnitev vseh lukenj in spranj (nikar ne zapirajte drenaznih lukenj v dnu avtomobilskih vrat!),
* vgraditi vse bas zvocnike v lesene panele, da imajo trdnejso podlago;
* uporabiti tesnilo za zvocnike med zvocnisko enoto in ohisjem;
* tudi v samih zvocniskih skatlah / omaricah dodati absorpcijski material za zmanjsanje odmevov;
* izogibati se lokacijam za montazo zvocnikov, ki so usmerjene naravnost v steklo ali drugo ravno odbojno povrsino;
* s testiranjem priti do najboljsih moznih polozajev zvocnikov za doseganje kar najboljsega zvoka.
5. Vibracije in resonance
Avtomobil je sestavljen iz varjene kovinske kletke, delno obdane s steklom in iz stotin premicnih delov, ki so namesceni zelo blizu drug drugemu. Poglejmo sprednja vrata, v katera so ponavadi vgrajeni zvocniki. Oklop predstavlja precej tanka in upogljiva plocevina, mehanizem za zaklepanje vrat z kljucavnico in vzvodi, ki morajo ostati gibljivi, okensko steklo in mehanizem za dviganje in spuscanje le-tega, notranja obloga vrat (ponavadi iz fleksibilne plasticne mase), na katero je dodatno privitih ali prilepljenih se vec odlagalnih polick, bocno vzvratno ogledalo z vzvodi za nastavljanje in se vsi kabli razpeljani po vratih, ki so bolj ali manj fiksno pritrjeni na notranjo stran vrat. Rezultat ne more biti nic drugega kot nocna mora polna brencanja, donenja, ropotanja, vibriranja in resonanc, ki nikakor ne pripomorejo h kvaliteti reprodukcije glasbe.
Ce imate radi glasbo, se posebej base, v avtomobilu glasno boste prej ali slej naleteli na take vrste tezave. Obicajno se vibracije in s tem povezano sklepetanje pojavljajo na eni ali vec od sledecih lokacij: sprednja vrata, zadnja polica in pokrov prtljaznika. Vzrok temu je, da so ti deli avtomobila najblizji vgrajenim zvocnikom, ali pa celo sluzijo kot zvocniske skatle ali podlago, v katero se zvocnik vgradi.
Sklepetanje in ostali nezeleni z vibracijami povezan ropot se ponavadi pojavi zaradi vibracij premikajocega dela, ki udarja ob karkoli je tisto, kar ga zadrzuje (npr. zapiralni mehanizem prtljaznika ali vrat, mehanizem za zapiranje okna) ali zaradi vibracij dveh povezanih fiksnih delov (npr. notranja obloga vrat in notranja stena vrat, tretja zavorna luc in zadnja polica). Ce pomislimo, kako je avto sestavljen, ugotovimo, da je dobesedno stotine potencialnih izvorov nezelenih vibracij.
Tezava ali pa mogoce izziv je v tem, da ima velika vecina pristasev avtoakustike omejen proracun in tudi, da si ne more privosciti, da bi ostali brez avta za kaksen teden ali dva, da bi lahko nanesli zvocno izolacijo na vse notranje povrsine avtomobila. Ce ni casa/denarja za taksno celotno obdelavo avtomobila, se lahko zadovoljimo tudi z zvocno izolacijo tistih delov, ki najbolj vibrirajo in jih na ta nacin vsaj utisamo, ce ze ne moremo odpraviti motecih zvokov. Za ta postopek pa je treba imeti cas in voljo, da s preizkusanjem pridemo do zadovoljivih rezultatov. Kruta realnost je, da ne bo noben avto popolnoma tih (pod tem razumimo odsotnost sklepetanja in drugih nadleznih vibracij), ko je glasba glasna, z ustrezno obdelavo pa je mozno nivo tega hrupa precej znizati.
Treba pa je tudi upostevati, da je treba pri nadgradnji sistema nadgraditi tudi "delovno okolje". Zavedati se je treba, da se morajo gibljivi deli (npr. vrata na tecajih, okensko steklo, pokrov prtljaznika) se vedno premikati in da jih bo mogoce treba kdaj razstaviti, kar predstavlja dodatno omejitev pri zvocni izolaciji in fiksiranju delov v avtomobilu.
Da bi imeli kar najmanj tezav z vibracijami in resonancami v avtomobilu, bi bilo idealno:
* Uporabiti ustrezne premaze/spreje/bitumenske plosce za zvocno izolacijo;
* Pazljivo prisluhniti notranjosti avtomobila, da ugotovimo kateri deli vibrirajo;
* Med vibrirajoce dele vstaviti peno ali drug izolacijski material;
* Povecati tezo premicnim delom, ki ropotajo, ne da jim s tem omejimo funkcionalnost;
* Posvetiti se tudi kablom, stikalom rocajem in drugim delom, ki bi lahko bili izvor ropota;
* Pri uporabi izolacijskih plosc le-te dobro prilepiti, da s casom ne odpadejo.
6. Prostorska omejitev
V avtomobilu imamo na razpolago zelo omejen prostor. Ce pomislimo, da moramo vanj spraviti sebe, sopotnike, prtljago in vse kar je povezano z zvocnim sistemom lahko hitro pride do gnece. Se najmanjsi problem predstavlja sam avtoradio. Tega lepo namestimo v tovarnisko predvideni prostor, kjer nikogar ne ovira. Tudi zvocniske enote lahko vgradimo v tovarnisko predvidena mesta, ce nimamo posebnih zahtev. Ko pa pridemo do subwooferjev, ojacevalcev, kretnic, kondenzatorjev, po moznosti se kaksnega equalizerja pa nimamo vec tovarnisko predvidenih mest za vgradnjo in smo prepusceni samim sebi in lastni iznajdljivosti. Ce pomislimo, bi se najbolj logicna izbira za vso to "kramo" zdel prtljazni prostor, saj ne bo ovirala nobenega od potnikov.
Prtljaznik je res dobra izbira za vgradnjo ojacevalcev, subwooferjev v njihovih skatlah in ostale opreme in ni problem porabiti polovico ali pa tri cetrtine prtljaznega prostora za lepo vgradnjo. To pa je seveda res samo dokler ni potrebno prevazati v avtomobilu tudi kaksne zivljenjske sopotnice/sopotnika, otroka ali dveh in vse pripadajoce prtljage; ali pa tudi kaksne opreme za sportne aktivnosti. Seveda so najvecji porabniki prtljaznega prostora subwooferji s svojimi skatlami in najvec prostora bi pridobili s tem, da v avtomobilu ne bi imeli vgrajenih. Kot pravi navdusenci se jim seveda ne bomo mogli niti hoteli odpovedati. Da bi pa le lahko pridobili nekaj prostora je potrebno malo eksperimentirati z obliko in velikostjo skatle v katero je subwoofer vgrajen, seveda vse v mejah, ki jih podajajo podatki zvocne enote. Naslednji na spisku so ojacevalci. Le-ti se lahko hudo segrejejo, zato potrebujejo okrog sebe dovolj prostora, da se lahko ohladijo z okoliskim zrakom. Ce pa prostora ne moremo zagotoviti pa je pametno razmisliti o kaksnem ventilatorskem sistemu, ki bo prisilil zrak v cirkuliranje okrog hladilnih reber ojacevalcev.
Ce pa imamo v avtomobilu resen sistem, z vgrajenimi equalizerjem, za katerega smo porabili ure in ure, da smo ga pravilno nastavili glede na akusticne znacilnosti avtomobila, pa je zadnja stvar, ki jo zelimo, da nam npr. vrecka z nakupljenimi zivili odlozena v prtljaznik premakne drsnike. Na udaru so lahko tudi varovalke, ce imamo napajalni distribucijski blok vgrajen v prtljazniku.
V primeru, da bi se odlocili, da pa tudi tovarnisko zagotovljena vgradna mesta za sprednje zvocnike niso dovolj dobra in bi si naredili na vrata lepe panele, v katerih so zvocniki vgrajeni pod kotom na poslusalca pa je tudi nekaj faktorjev, ki jih je potrebno upostevati. Npr. da ne bodo zvocniki takoj poplavljeni, ce bomo morali vrata odpreti na dezju, pa tudi, da se ne bo zgodilo, da bi lahko spremljevalka po nerodnosti zapicila visoko peto svojih cevljev v zvocnisko membrano, med namescanjem v avtomobil.
Seveda pa se da z nekaj volje, truda, potrpljenja in domisljije vse navedeno ne samo "pospraviti", ampak lahko dosezemo, da nas sistem deluje tudi vizualno zelo atraktivno. Pri celotni vgradnji sistema pa je treba skleniti najugodnejsi kompromis med zascito posameznih komponent, udobjem potnikov in vgradnjo, ki bo zvenela kar najbolje.
Da bi se tezavam, ki jih predstavlja omejen prostor znotraj avtomobila predstavlja kar najbolj izognili bi bilo dobro:
* Ce potrebujemo veliko prostora in zelimo velik sistem, nabaviti ustrezno velik avto;
* Ko delamo panele za zvocnike, zagotoviti trdnost in za potnike kar najmanj moteco obliko;
* Izbrati subwooferske zvocne enote namenjene za majhne volumne skatel;
* Komponente montirati raje ne stene prtljaznega prostora kot na tla;
* Uporabiti prostor namenjen rezervni gumi tudi za vgradnjo ojacevalcev ali kot skatlo za subwoofer;
* Montirati ojacevalce / napajalne razdelilne bloke z varovalkami pod sedeze, kjer ne bodo zasedali koristnega prostora;
* Zagotoviti hlajenje z ventilatorji, ce so ojacevalci montirani na tesen prostor.
7. Vibracije med normalno uporabo avtomobila
Ze pred casom smo obdelali tematiko hrupa, ki je prisoten v avtomobilu zaradi sestave le tega. Tokrat pa so na vrsti hrup in motnje, ki se pojavljajo zaradi prvotnega smisla avtomobila – to je voznje, oziroma z njo povezanih vibracij in podobnih nevsecnosti.
Najbolj nadlezen, a k sreci z razvojem tehnologije vedno manj prisoten pojav, je preskakovanje CD-jev, zaradi nenadnih sunkov, ce zapeljemo v kaksno luknjo ali udarno jamo. Ta pojav je lahko bolj prisoten pri avtomobilih s sportnim vzmetenjem in avtomobilih z nizko presecnimi pnevmatikami, saj se pri takih prenese vec vibracij s ceste na karoserijo. Medtem ko so novejsi avtoradii s CD predvajalniki ze tako rekoc imuni na preskakovanje, pa neprestane vibracije lahko vplivajo tudi na drugo opremo in kaj lahko se zgodi, da se predvsem pri poceni opremi razrahlja kaksen kontakt, kar lahko privede do okvar. Zaradi tega se dolgorocno gledano vsekakor bolj splaca investirati v kvalitetnejse komponente, ki nas bodo brez okvar osrecevale dalj casa.
Upostevati moramo tudi ne tako majhno (na zalost) verjetnost, da bomo prej ali slej vpleteni v prometno nesreco. Ce se nam npr. nekdo na semaforjih zaleti od zadaj je to lahko pogubno tudi za vse komponente, ki smo jih tako pazljivo izbirali in potem se bolj pazljivo vgradili v prtljaznik. Ne smemo pozabiti niti na kable in povezave med kabli in komponentami. Ali je kaksna moznost, da se zaradi vibracij povezave razrahljajo? Ali celo kaksen kabel prescipne? Ali so paneli v sprednjih vratih dovolj dobro narejeni in pritrjeni, da se lahko soocajo s pretresi zaradi zapiranja vrat in to veckrat dnevno vec let? Glede na vse nasteto lahko ugotovimo, da ni pomembno samo vgraditi vseh komponent ampak je enako pomembno tudi, da je vgradnja kvalitetna in dobro nacrtovana.
Da bi se tezavam, ki jih predstavljajo vibracije in druge motnje povezane z uporabo avtomobila kar najbolj izognili, bi bilo dobro:
* nabaviti avtoradio, ki dobro prenasa vsakodnevne pretrese skozi dolgo obdobje;
* avtoradio trdno vgraditi, da ne bo vibriral se bolj kot je potrebno;
* na avtomobil ne vgrajevati sportnega vzmetenja in nizkoprofilnih gum (potem pa svizec zavije );
* za komponente po moznosti zagotoviti dodatno blazenje tresljajev;
* velike in tezke dele opreme (npr. skatle subwooferjev) trdno pritrditi na sasijo avtomobila;
* pri vgradnji komponent za vse dodati nekaj "manevrskega prostora";
* primerno mocno pritrditi vse spoje napajalnih in drugih kablov s karoserijo in komponentami;
* periodicno preveriti trdnost povezav in vgradnje celotnega sistema v avtomobilu.
8. Odbojne in vpojne povrsine
Zamislimo si snemalni studio. Prav gotovo stene ne bodo ravne, ampak oblozene z absorpcijskimi materiali (npr. piramidasta pena, tezke zavese). Ti materiali so namenjeni preprecevanju odmeva in odboja zvoka. S tem dosezemo, da bo izvor zvoka, pa naj bo to vokal ali pa instrument zvenel lepo usmerjeno in definirano, brez, da bi bilo cutiti vpliv prostora v katerem se nahaja. V avtomobilu pa je povsem druga zgodba. Poglejmo s kaksnimi materiali se srecamo v notranjosti. Imamo (po moznosti udobne in oprijemljive, kar jim definira obliko polno krivin) sedeze z prevleko iz blaga ali usnja, armaturno plosco razgibanih oblik iz plastike, obloge vrat, ki so precej ravne iz umetne mase z oblogo iz blaga in stekla dokaj ravnih oblik. Ne smemo pa pozabiti tudi na vpliv potnikov. Sestevek vsega navedenega je zelo klavrno akusticno okolje, ki deloma vpija, deloma pa odbija zvocne valove v najrazlicnejse smeri.
Povrsine, ki vpijajo zvok so seveda koristne, saj vpijajo zvocne valove in pustijo nase zvocnike kot edini izvor zvoka. Zato smo lahko zadovoljni, ce imamo kar najvec povrsin v notranjosti avtomobila pokritih z blagom, saj je to se najboljsi priblizek zvocne izolacije, ki jo lahko najdemo v snemalnih studiih. Tezave pa nam bojo povzrocale povrsine, ki zvok odbijajo in v avtomobilu je najhujsi primerek steklo. Za boljso predstavo kaksen problem steklo predstavlja, se moramo samo spomniti koliko ga je v avtomobilu. Steklo dela zmesnjavo predvsem v obmocju srednjih, najbolj pa v obmocju visokih tonov. Ce bomo vgradili visokotonski ali srednjetonski zvocnik tako, da bo usmerjen v steklo (kot se lahko zgodi pri vgradnji visokotonskih zvocnikov v za njih predvidene lokacije v armaturni plosci), se bo zgodilo dvoje: visoki toni bodo zveneli prekomerno agresivno, instrumenti, katerih zvok pa te zvocne enote predvajajo pa bojo dali vtis, kot da izvirajo iz zvocnika samega, kot tudi iz stekla. Za nas pa bo to pomenilo, da bomo slisali te instrumente igrati iz podvojenih ali se bolj "namnozenih" virov, ki pa ne bodo nic drugega kot odmev ali odboj originalnega zvoka. Kot odbojne povrsine delujejo tudi ravne ploskve na armaturni plosci ali plasticne obloge na vratih. Sestevek vsega je glasba, ki je razprsena po prostoru in brez razpoznavnega staga. Taka mesanica odbojnih in vpojnih povrsin je tudi glavni razlog, da se zvok avdio sistema v avtomobilu skoraj ne more primerjati z zvokom v sobi.
Tezavam pa se vedno ni konec. Cetudi bi nam uspelo nekako narediti vse povrsine znotraj avtomobila vpojne za zvok (kar bi v vsakem primeru pomenilo tezave pri tehnicnem pregledu avtomobila, saj tam ne marajo stekel polepljenih s kaksno piramidasto peno ali ovcjo volno), se se vedno ne bi mogli resiti odmeva in zvena, ki ju lahko slisimo v avtomobilu. Za ilustracijo tega lahko poskusimo sledece: avtomobil parkirajmo na kar najtisjem mestu, ugasnimo motor, izklopimo avdio sistem, zaprimo vsa okna in vrata. Ko smo dosegli najboljsi priblizek popolni tisini plosknimo z dlanmi in pazljivo poslusajmo. Izurjeno uho ne bo moglo prezreti nekaksnega zvena, po vsakem plosku. To kar slisimo je resonanca in odmev plocevinaste skoljke avtomobila, kar niti ni presenetljivo, ce vzamemo v obzir, da to dejansko vsak avto je. K sreci se temu zvenu/odmevu lahko v veliki meri izognemo z zvocno izolacijo vrat in drugih sestavnih delov avtomobila (o tej temi smo nekaj napisali ze v petem delu tega vodnika).
Zdaj pa si samo poskusimo zamisliti se to, da se bodo vsi akusticni problemi pojavili naenkrat, seveda medtem, ko poskusamo poslusati svoj priljubljen komad. Za kriticnega poslusalca bo vpliv vsega nastetega na zvok precej frustrirajoc, zato je pomembno, da ze pri nacrtovanju sistema upostevamo kar najvec motecih dejavnikov in jih poskusamo izlociti ali pa vsaj omiliti v najvecji meri.
Da bi se tezavam, ki jih predstavljajo odbojne in vpojne povrsine v avtomobilu kar najbolje izognili, bi bilo dobro:
* S pomocjo testnih tonov identificirati odbojne povrsine in jih po moznosti izniciti;
* Ce je mozno, odbojne povrsine v blizini zvocnikov prekriti z blagom;
* Vgraditi zvocnike tako, da so usmerjeni stran od stekla in drugih trdnih povrsin;
* Nanesti zvocno izolacijo na kar najvec notranje povrsine avtomobila, da zmanjsamo zven karoserije;
* Posebno skrb posvetiti lokaciji in usmerjenosti visokotonskih zvocnikov;
* Izogniti se vgradnji zvocnikov na mesta, od koder igrajo direktno v smeri stekla;
* Ko sistem vgrajujemo, upostevati tudi vpliv potnikov na frekvencni odziv sistema.
9. Razlicna oddaljenost zvocnikov in akusticne nepravilnosti
Avdio navdusenci vedo, da je polozaj poslusalca glede na izvor zvoka (zvocnike) bistvenega pomena za zaznavanje zvocne slike in uzivanja v najbolj realnem zvoku. Idealen polozaj je na sredini med zvocnikoma, in sicer tako, da poslusalec z zvocnikoma tvori enakostranicni trikotnik. V tem primeru slisimo zvok res tako kot je bilo namenjeno, zvocna slika pa se razprostira enakomerno na levo in desno. Kot je lahko vsakdo ze ugotovil, je situacija v avtomobilu dalec od idealne. Tako voznik kot tudi sovoznik sta vsak zelo blizu enemu zvocniku in precej oddaljena od drugega zvocnika. Polozaj sedezev v avtomobilu pa je tudi tak, da niti priblizno ne omogoca, da bi poslusalec z zvocnikoma tvoril enakostranicni trikotnik. Kar se tice polozaja za poslusanje, je na najboljsem sopotnik na zadnjem sredinskem sedezu, no vsaj naj bi bil, ce ne bi bilo med njim in zvocniki voznika in sovoznika ter sprednjih sedezev.
Skratka, polozaj za poslusanje je za voznika precej neugoden. In zakaj je temu tako?
Poglejmo, kaj pomeni voznikov sedez za poslusanje glasbe. Kot prvo, odlocilno vpliva na zvocno sliko. Ce vzamemo za primer koncert, bi bil idealen sedez tocno v sredini prve vrste. Oder bi predstavljala nasa armaturna plosca, sredina pa bi bila nekje nad sredinskimi zracniki. Gledano s tega stalisca bi voznikov sedez predstavljal na koncertu ali kino predstavi skrajno levi sedez v prvi vrsti, vsi pa zelimo slisati zvok kar najbolj pravilen, zato bi si zeleli sedez v sredini. A to je le psiholoski vidik poslusanja glasbe v avtomobilu. S fizikalnega stalisca gledano pa pomeni taksen polozaj voznikovega (pa tudi sovoznikovega) sedeza dvoje:
1. zvok iz levega zvocnika bo do uses prispel prej/pozneje kot zvok iz desnega zvocnika;
2. rekvencni odziv z vsake strani je drugacen (z ene strani zaznamo dolocene frekvence glasneje ali tisje kot z druge).
Dodatno k temu pa moramo upostevati tudi vpliv, ki ga ima na zvok fizicna oddaljenost visokotonskega od srednjetonskega zvocnika. Ce je razlika v oddaljenosti med srednjetoncem in visokotoncem glede na nasa usesa prevelika, lahko privede do tega, da slisimo locena izvora srednjih in visokih tonov. Glede na to, da zelimo doseci homogeno zvocno sliko, je locitev izvorov nezazelena. Pri predvajanju glasbe bi ta locenost izvorov pomenila, da bomo npr. cloveski glas, ki pokriva velik del povprecnemu cloveskemu usesu slisnega frekvencnega spektra, slisali, kot da prihaja od vsepovsod, namesto da bi bil polozaj pevca na "odru" jasno definiran.
Ker poslusalec v avtomobilu (pa naj bo to voznik ali sovoznik) sedi blizje enemu zvocniku, kot pa drugemu, zvok iz blizjega pripotuje do njega prej kot zvok iz daljnega. Cloveski mozgani pa uporabljajo timing zvoka kot pomoc pri ugotavljanju izvora le-tega. Sedez, ki ni v "srediscu" pa vpliva ravno na timing zvoka (zvocni valovi iz blizjega zvocnika, do usesa prispejo prej kot pa zvocni valovi iz daljnega zvocnika) in s tem povzroci odmik zvocne slike od idealne. V splosnem to pomeni, da se zvocna slika pomakne proti poslusalcevi strani armaturne plosce, s tem pa se izgubi predvsem definicija sredine zvocne slike.
Razen te razlike v oddaljenosti levega in desnega zvocnika pa moramo upostevati tudi, da se mora zvok iz posameznega zvocnika prebiti mimo mnogih ovir, preden prispe do cilja – poslusalcevega usesa. Take ovire predstavljajo npr. volanski obroc, sredinski greben, sopotnikov sedez, sopotnik sam, pa tudi razlicni odbojni in absorpcijski materiali, na katere zvocno valovanje naleti na poti do "cilja". Zaradi tega lahko pride tudi do razlike v zvoku med dvema zvocnikoma, ki predvajata popolnoma enak program. Ce se igramo z "balance" gumbom na avtoradiu in spreminjamo glasnost, lahko opazimo, kako se zvok ne samo stisa, ampak do dolocene mere tudi premika levo oz. desno. Do tega pojava pa pride tudi zaradi razlicnega okolja, v katerem se nahaja zvocnik (oziroma zaradi vseh "ovir", ki so zvoku na poti do poslusalca). Pride torej do tega, da bodo dolocene frekvence bolj izrazito prihajale z leve strani, druge pa z desne, pac odvisno od zvocnikovega okolja. Seveda pa tudi ta pojav ni dobrodosel, ce zelimo doseci verno kvaliteto predvajanja in zvocno sliko.
Da bi se tezavam, ki jih povzrocaja razlicna oddaljenost zvocnikov od poslusalca in druge akusticne nepravilnosti, kar najbolj izognili, bi bilo dobro:
• sprednji sedez pomakniti cimbolj nazaj (v okviru normalnega upravljanja z vozilom), da je razdalja do zvocnikov kar najvecja;
• sprednje zvocnike vgraditi kar najdlje od poslusalca (nizko spredaj v vratih ali v kick-panelih);
• zvocnike vgraditi pod kotom navzgor proti sredini vozila (npr. v smeri vzvratnega ogledala);
• uporabiti zvocniske sisteme s siroko razprsitvijo zvoka;
• vgraditi visokotonec/srednje-nizkotonec kar najblize skupaj ali na enakih oddaljenostih od poslusalcevih uses;
• uporabiti izenacevalec zvoka (equalizer) za izenacevanje frekvencnih odzivov zvocnikov;
• z uporabo stereo equalizerja postaviti vsako frekvencno obmocje na pravo mesto v zvocni sliki;
• uporabiti procesor casovnega zamika za izenacitev casa "prispetja" zvoka do poslusalca;
• poskusiti z uporabo sredinskega zvocnika.
10. Tatvine in varnost
Na zalost je tako, da je dandanasnji na ulicah mnogo takih ljudi, ki so pripravljeni razbiti okno avtomobila in raztrgati narazen pol armaturne plosce, da bi lahko ukradli malo boljsi avtoradio, s katerim si potem financirajo svoj vsakodnevni odmerek mamil. Se bolj zalostno pa je to, da je na svetu ocitno tudi dovolj "potrosnikov", ki so pripravljeni te ukradene avtoradie ali ojacevalce ali karkoli ze je kupiti. Kvalitetna avtoakustika ni poceni in cene se merijo v stotisocih tolarjev. Vgradnja teh komponent in vse nastavitve, da pridemo do njihovega pravega potenciala, traja ne samo dneve, ampak tudi tedne oziroma mesece. Odvzeto pa nam je vse to v minutah ali celo sekundah. To dejstvo spravlja avtoakusticne navdusence pod konstanten stres, saj nikoli ne ves, kdaj bos avto parkiral, ko bos prisel nazaj, pa nasel razbito steklo in zevajoco luknjo v armaturni plosci ali prtljazniku.
V vsakem vecjem kraju so znani prostori, kjer enostavno ne smes parkirati avtomobila, ce noces ostati brez dragocene opreme. So pa tudi omejitve, ki se jih je potrebno drzati pri vgradnji te opreme, ce nocemo privlaciti zeljnih pogledov raznih skodozeljnezev. Vgradnja alarma je dobra ideja, ampak na zalost je tako, da imajo tatovi se boljse ideje, kako alarmne naprave onesposobiti. Ce pa je alarmna naprava onesposobljena, pa ima lopov ves mir, ki ga potrebuje, da pokrade, kar si je zamislil. Se eno zalostno dejstvo pa je, da je tudi zelo majhna verjetnost, da bo morebitni mimoidoci reagiral, ce bo nekdo saril po avtomobilu. Slabost je tudi v sami zgradbi avtomobilov, saj je v dolocene otrocje lahko vdreti, iz nekaterih pa je tudi mozno v nekaj sekundah izvleci avtoradio ali zadnjo polico z zvocniki. S financnega vidika je treba upostevati tudi to, da je nujno potrebna sklenitev kasko zavarovanja in doplacil, ce hocemo imeti akustiko v avtomobilu zavarovano, ponekod pa tega rizika kraje ni niti mogoce zavarovati. Sedaj pa vse to povezimo s strahom, s katerim vsak vecer zaklenemo avto, v katerem imamo dragoceno avdio opremo, se sploh, ce so nam jo ze kdaj ukradli. V takem primeru se lahko hitro poistovetimo s tistimi, ki govorijo o sekanju rok tatovom,in o raznih baseball kijih in 10.000 voltih napetosti v povezavi z avtomobilom.
Da bi se nevarnosti kraje kar najbolj izognili ali jo vsaj omilili, bi bilo dobro:
• pri zavarovalnici ustrezno zavarovati avtomobil in avtoakustiko;
• profesionalno vgraditi alarm in oznaciti vozilo (nalepke, na katerih je naveden proizvajalec alarma, so slaba resitev, saj vlomilcu olajsajo delo, ce ve, s katerim alarmom ima opraviti);
• dodatno alarm razsiriti na javljanje po GSM aparatu in/ali sledenje, da lahko avto nadzorujemo, tudi ce nismo v neposredni blizini;
• uporabiti dodatne imobilizatorje in blokade, ki otezijo krajo celotnega avtomobila;
• ne polepiti celega avtomobila z nalepkami proizvajalcev akusticne opreme, ki je vgrajena;
• vgraditi vec alarmnih siren z neodvisnim napajanjem na razlicnih lokacijah v avtomobilu;
• kar najglasnejse sirene vgraditi tudi v potnisko kabino, da je sedenje v avtomobilu kar najbolj neugodno;
• pritrditi vecje komponente (npr. sub-wooferje in ojacevalce) trdno na karoserijo na nestandardne nacine;
• pri montazi uporabiti vijake z razlicnimi glavami, da otezimo in upocasnimo odstranitev;
• skriti in vgraditi na tezko dostopna mesta vse komponente, za katere ni nujno, da so vidne;
• vgravirati znake in serijske stevilke na vec mest na komponentah za lazjo prepoznavnost;
• utisati glasbo ze precej, preden prispemo do cilja;
• izogibati se slabo osvetljenih parkirisc v raznih nakupovalnih centrih, zelezniskih postajah in drugih nezavarovanih lokacijah;
• parkirati ob kar najbolj obljudenih ulicah, ki naj bodo dobro osvetljene;
• paziti na "opazovalce" pri odpiranju vrat ali pokrova prtljaznika, ko se razkrijejo avtoakusticne komponente;
• na tekmovanjih in slikah, ki so objavljene na internetu, zakriti registrske tablice in druge edinstvene znacilnosti avtomobila;
• ce je bilo kaj ukradeno, obvezno obvestiti policijo in morebitne znance iz "lokalnega podzemlja".
11. Vrocina in vlaga
Za elektronske naprave sta najhujsi sovraznik vlaga in visoke temperature. Tako vrocine kot vlage pa je v avtomobilu vecji del leta vec kot dovolj. Vlaga lahko povzroci korozijo na spojih, v vezjih pa lahko privede tudi do kratkih stikov. Lahko se vpije v zvocniske membrane in jih zmehca in otezi, s tem pa unici zvocnik. Vlaga lahko povzroci tudi kondenz na leci CD predvajalnika, kar onemogoci predvajanje, dokler se kondenz ne posusi. Vrocina pa negativno vpliva na elektronske naprave, kot npr. ojacevalec in povzroci, da se toplotna zascita vklopi prej, kot bi se sicer (vcasih je edina resitev prisilno hlajenje kot npr. z ventilatorji), izsusi zvocnike in vpetje, pa tudi razpoke na instalacijah (npr. na poliestrskih panelih), do katerih pride zaradi raztezanja in krcenja materiala.
Ojacevalec, ki je montiran v prtljazniku in popolnoma zasciten pred direktnim vplivom sonca, bo imel na povprecni poletni dan, ko je avto parkiran na soncu, okrog 50° C, in to se preden ga sploh vklopimo. Dodatno moramo vedeti, da je prtljaznik avtomobila ponavadi njegov najhladnejsi del na tak dan.
Poglejmo se, kaj morajo prestajati zvocniki, vgrajeni v sprednja vrata. Izpostavljeni so namrec vlagi, in to na nacin, na katerega sploh ne pomislimo. Ko so vrata avtomobila zaprta in steklo popolnoma dvignjeno, se med dezevjem voda steka po steklu do tesnil na sticiscu stekla in plocevine. Od tu se po vodilih stekla steka navzdol po notranjosti vrat, dokler na koncu z vodila kaplja na spodnjo stran vrat, kjer se nabira v majhne luzice. Te luzice potem odtekajo skozi drenazne luknje na spodnji strani vrat (seveda ce nismo bili toliko nespametni in "temeljiti", da smo jih pri zvocni izolaciji vrat zatesnili). Se preden pa uspe po koncu dezja vodi popolnoma odteci, se v plocevino vrat upre sonce in povzroci izparevanje vode, tako da so zvocniki dejansko v neke vrste parni kopeli. Ta vlaga, ki je v zraku, se potem veze na zvocniske membrane in na zvocno izolacijo.
Na drugi strani pa imamo zimski mraz, ki povzroci izgubo fleksibilnosti zvocniskih vpetij in s tem spremeni njihovo odzivnost, dokler ne dosezejo delovne temperature.
Da bi se tezavam, ki jih povzrocata vrocina in vlaga kar najbolj izognili, bi bilo dobro:
• avtomobil parkirati v garazi ali v senci;
• za pomoc hlajenju ojacevalcev vgraditi ventilator(je);
• pustiti dovolj prostora okrog hladilnih reber ojacevalcev, da omogocimo krozenje zraka;
• paziti, da uporabljamo zvocniske enote, ki imajo membrane odporne na vlago;
• zascititi zvocnike pred direktnim soncnim sijem z zvocno prepustnimi tkaninami;
• poskrbeti, da drenazne luknje v vratih niso zamasene;
• narediti "nadstresek" nad zgornjo stranjo zvocnika, vgrajenega v vratih, za zascito pred kapljajoco vodo.
Pa veselo branje.
OSNOVE AvtoAkustike
Vsi, ki se kolickaj spoznate na akustiko, ste verjetno kaj hitro po slavnostnem dogodku – testnemu poslusanju svojega vgrajenega prvega stereo sistema v avto, prisli do zakljucka: AVTO JE NAJSLABSI MOZNI PROSTOR ZA DOSEGANJE DOBREGA ZVOKA. V dnevni sobi si lahko vsakdo, z nekaj znanja o akustiki in ustreznim stanjem na transakcijskem racunu ustvari dober zvok. Redki pa so tisti, ki imajo dovolj volje, znanja in potrpljenja, da premagajo vse ovire ki jih dobremu zvoku postavlja okolje avtomobila – vibracije (taksne in drugacne), hrup, omejen prostor in se bi lahko nastevali.
V vodicu bomo poskusali predstaviti glavne ovire, ki jih mora avtoakusticni navdusenec premagati, da bi sistem zvenel kar najbolje. Kajti pomembno je vedeti, da za dober zvok v avtomobilu niso dovolj dobre komponente, ampak je se mnogo faktorjev ki odlocilno vplivajo na zvok. Kajti neustrezno vgrajene dobre komponente lahko zvenijo zelo "poceni" primerjavi z ustrezno vgrajenimi cenejsimi komponentami. S tem bomo hkrati poskusali tudi laikom prikazati, da so z nakupom radia, ojacevalca, zvocnikov in kablov naredili sele prvi korak na dolgi poti do dobrega zvoka v avtomobilu. V naslednjih tednih bomo tako obdelali sledece motece elemente:
* hrup iz okolja,
* enosmerno napajanje,
* elektricne motnje,
* zvocniske skatle,
* resonanca in tresljaji,
* omejenost prostora,
* vibracije med voznjo,
* odbojne in vpojne povrsine,
* zvocne nepravilnosti in razlicna oddaljenost zvocniskih enot,
* varnost in tatvine,
* temperaturne razlike in vlaga.
1. Hrup iz okolja
Hrup je v avtomobilu vedno prisoten, ne glede na to ali se peljemo ali stojimo. Seveda, ce je avtomobil parkiran z ugasnjenim motorjem, hrup z okolja ne predstavlja velikega problema, ceprav je se vedno treba vedeti, da ze zaradi same zgradbe avtomobila (plocevina in steklo) hrup iz okolja zlahka prodre v avto. Da bi lahko resnicno kriticno ocenjevali zvok sistema, bi morali parkirat nekje, kjer je okoljskega hrupa kar najmanj.
Dosti vecji pomen pa ima hrup iz okolja med voznjo. Tedaj imamo pet glavnih virov hrupa:
* hrup motorja (narasca z obrati motorja; ponavadi prihaja od spredaj),
* hrup izpusnega sistema (narasca z obrati motorja; prihaja ponavadi od zadaj),
* hrup pnevmatik (narasca s hitrostjo; prihaja z vseh strani),
* pis vetra (narasca s hitrostjo; zvizganje zraka ko zadane brisalce, ogledala, spojlerje...),
* mehanicni hrup (hrup iz podvozja, rele smernikov, hrup ventilatorja...).
Kot lahko vidimo, imamo med voznjo opravka s hrupom razlicnih frekvenc iz razlicnih izvorov, kar nam vsekakor ne olajsa uzivanja ob poslusanju glasbe.
Vzemimo za primer avto z nizkoprofilnimi, sirokimi gumami, sportnim izpusnim sistemom in osnovno izolacijo potniske kabine (s kakrsno pride iz tovarne), bo hrup iz okolja med voznjo z 80 km/h nekje med 85 in 90 dB. Za primerjavo dajmo drug avto z "normalnimi" gumami, serijskim izpusnim sistemom in dodatno izolacijo potniske kabine bo hrup iz okolja pri isti hitrosti nekje med 70 in 75 dB. Kar se tice poslusanja glasbe sta oba avtomobila hrupna, je pa vseeno evidentna precejsnja razlika med prvim in drugim. No, kot dodatno "otezevalno okoliscino" lahko omenimo se to, da tudi kvaliteta ceste vpliva na hrup. Za premagovanje vsega opisanega hrupa vsekakor ne skodi, ce ima nas stereo sistem na zalogi nekaj wattov.
Ce bi si ogledali hrup iz okolja, ki prodira v povprecen avto na spektralnem analizatorju, bi videli, da se hrup vecinoma pricne pojavljati pri frekvencah nizjih od 1.000 Hz, najvec pa ga je pri okrog 100 Hz in nizje. Kar pomeni, da se vecina hrupa pojavlja na frekvencah, ki jih pokrivajo sub-wooferji in bas enote sprednjih sistemov. Cesta nam torej odzira "najpomembnejse" frekvence. To pa pomeni tudi to, da bo zvocni sistem v avtomobilu lahko zvenel perfektno ko bomo stali na mestu, ko pa bomo speljali, bomo ugotovili, da je del basa enostavno zginil. To lahko sicer premostimo s povecanjem moci na sub-wooferju, ne moremo pa vplivati na dejstvo, da bodo v tem primeru moski glasovi, bas kitare in bobni pomesani.
Da bi se tem tezavam kar najbolj ognili, bi bilo dobro upostevati sledece nasvete:
* zagotoviti je treba dovolj veliko zalogo moci sistema;
* vrata, po moznosti pa tudi tla je dobro obloziti z izolacijskimi materiali;
* uporabiti pnevmatike, ki proizvajajo kar najmanj kotalnega hrupa;
* obdrzati tovarniski (tisji) izpusni sistem (tezka bo!);
* uporabiti loceno kontrolo glasnosti za sub-wooferje;
* poskrbeti, da bodo vsi mehanicni deli dobro pritrjeni
* pospraviti morebitne rozljajoce predmete , ki lezijo po avtomobilu.
2. Napajanje
Ena od najvecjih razlik med domacim stereo sistemom in stereo sistemom v avtomobilu je gotovo omejenost sistema v avtomobilu z napajanjem. 12V enosmerne napetosti je gotovo slabost v primerjavi z 220V izmenicne napetost, ki "napaja" hisni stereo sistem. Sicer pa tezava ni toliko v nizki napetosti kot v nacinu zagotavljanja le-te.
Avtomobilski akumulatorji so viri elektricne energije z relativno visoko notranjo upornostjo. V osnovi so izdelani za zagotavljanje velikega elektricnega toka za kratek cas (npr. za start avtomobila), reakcijski cas pa v tem primeru ni tako pomemben. To pa predstavlja tezavo za ojacevalnik, saj je potreba le-tega po toku zelo dinamicna, potrebuje pa nenadne velike tokovne sunke (npr. udarec bas bobna ali tresk cinel). Ce zelimo ohraniti verno reprodukcijo zvoka, mora biti ojacevalec preskrbljen s takimi tokovnimi sunki. Tu se pa pokaze slabost avtomobilskih akumulatorjev – namrec zaradi visoke notranje upornosti so sposobni visokih tokovnih sunkov, a ne hipoma. Tako se zgodi, da je, ko akumulator od sebe odda tak tokovni sunek, glasbena pasaza, ki je zahtevala tako velik tok, ze odigrana. Kot rezultat dobimo pomanjkanje definicije zvoka, jakosti in zvocnega ambienta. K sreci lahko to tezavo v veliki meri premostimo z uporabo kondenzatorjev, ki dopolnjujejo sistem napajanja. Kondenzatorji imajo namrec zelo nizko notranjo upornost, tako da lahko tok oddajo zelo hitro in s tem zadostijo ojacevalnikovo potrebo po toku takrat, ko ta nastane, ne pa, ko ze mine. Na ta nacin je tudi akumulator sam v kriticnih trenutkih manj na udaru , kar bo opazno kot manj utripanja luci.
Ce vemo, da je elektricna moc enaka produktu elektricnega toka in elektricne napetosti (P = U x I), potem vidimo, da ima v primerjavi s hisnim ojacevalcem, avtomobilski ojacevalec za doseganje iste nominalne moci na voljo precej nizjo napetost. Nizjo napetost mora torej premostiti z vecjim tokom. Vec toka pomeni vec segrevanja, zaradi cesar je pomembno uporabljati napajalne kable z odgovarjajoce velikim presekom. Velik presek napajalnih kablov je potreben, da zdrzijo velike tokove, ne da bi se pretirano segreli - stopili. Z debelimi napajalnimi kabli se pojavijo tudi tezave, ki nas lahko v najslabsem moznem primeru stanejo avtomobila. Najprej se je treba namuciti z zvijanjem debelih kablov po raznih kotih in najti primerne luknje v pozarni steni avtomobila, da kabel sploh spravimo iz motornega v potniski prostor. Pri vecini avtomobilov pa je akumulator v avtomobilu spredaj (v motornem prostoru), ojacevalci pa v prtljazniku, kar pomeni, da imamo opravka s 3 do 5 metri kabla. Vemo pa, da daljsi, kot je kabel vecje so izgube. Najvecjo nevarnost pa predstavlja moznost kratkega stika, ce kablov ustrezno ne polozimo in pritrdimo in se na kaksnem ostrem robu predre izolacija. V takem primeru kaj lahko pride tudi do pozara.
Tudi uporaba sasije avtomobila za ozemljitev je lahko kocljiva situacija. Dostikrat pozabljeno dejstvo je, da pri enosmerni napetosti tok dejansko tece od – proti +, kar samo dodaja na pomenu trdnim in mocnim ozemljitvenim povezavam. Na zalost pa tudi avtomobilska sasija ni iz enega kosa plocevine. Razni deli so lahko tockovno privarjeni ali pa lepljeni na skoljko avtomobila. Ce se kateri od teh "dodatnih" delov uporabi kot tocka za ozemljitev, se lahko pojavijo problemi s prevodnostjo, zato ne skodi malo preuciti sestavo avtomobila in testirati prevodnost med predvidenimi ozemljitvenimi tockami. Konec koncev pa je pomemben tudi nacin pritrditve ozemljitvenega kabla na sasijo avtomobila, predvsem je treba paziti, da je stik kar najbolj trden in pritrditveno mesto ocisceno in zbruseno.
Najbolj nadlezen problem, ki pa ga imamo z napajanjem, pa je, da je v veliki vecini primerov napajalni sistem nasega stereo sistema hkrati napajalni sistem vseh ostalih porabnikov v avtomobilu. Vse je v redu, dokler smo parkirani in po moznosti ni vklopljen noben drugi tokovni porabnik v avtomobilu. Kakor hitro pa avto vzgemo in se odpeljemo, pa se na sistem napajanja prikljuci se mnogo drugih porabnikov, ki lahko tudi znatno vplivajo na zvok nasega stereo sistema. O teh tezavah pa naslednjic.
Da bi imeli kar najmanj tezav z napajanjem stereo sistema v avtomobilu, bi bilo idealno:
• Uporabiti akumulator(je) z visokim kratkosticnim tokom;
• Uporabiti locen akumulator za napajanje stereo sistema;
• Cim blizje ojacevalcem dodati v elektricni sistem kondenzator;
• Zagotoviti primerno velike preseke napajalnih kablov;
• Uporabljati pozlacene konektorje, da bi preprecili korozijo;
• Zbrusiti, trdno pritrditi in zascititi pred vlago ozemljitvene tocke;
• Vse kable poloziti tako, da so pritrjeni in ne more priti do predrtja izolacije;
• Uporabiti kar najkrajse napajalne/ozemljitvene kable.
3. Eektricni hrup/sum/motnja
Zalostno dejstvo je, da v serijskih avtomobilih stereo sistem ni edini porabnik, prikljucen na akumulator. Zakaj zalostno? Ce bi narisali skico elektricne napeljave v avtomobilu, bi bila se najbolj podobna prevec okraseni novoletni jelki. Alternator, smerniki, klimatska naprava, motorcki brisalcev, bencinska crpalka, razdelilnik , racunalnik, luci in se tako rekoc stotine drugih tokovnih odjemalcev je prikljucenih na iste elektricne kable, kot radio in ojacevalci, vsak od teh porabnikov pa pusti v elektricnem tokokrogu svoj podpis – sum, ki se bo z najvecjim veseljem prikradel do zvocnikov. To je tiste vrste sum, hrup ali kakorkoli ga bomo ze imenovali, kot na primer, ce doma gledamo TV, nekdo pa vklopi sesalnik. V avtomobilu pa se toliko lazje pride do tega fenomena, saj je problem z ozemljitvenimi tockami in oksidacijo kontaktov, glede na stevilo porabnikov prikljucenih na tokokrog je lahko ze iskanje porabnika, ki povzroca motnje in odpravljanje vzroka motenj lahko pravi podvig.
Tezavo predstavljajo tudi dolgi signalni kabli, ki potekajo od radia do ojacevalca in zvocniski kabli, ki potekajo od ojacevalca do zvocnikov. Vsi ti kabli se srecujejo in krizajo z napajalnimi kabli za najrazlicnejse tokovne porabnike v avtomobilu, pa naj bodo to komponente stereo sistema ali drugi porabniki. Glede "pobiranja" motenj so najbolj obcutljivi signalni kabli (RCA, cinc kabli), ki prenasajo neojacan signal od izvora (radio, CD) k ojacevalcem, pa tudi zvocniski kabli niso imuni na "dogajanje" v okolici. Teh kablov ni priporocljivo napeljati po avtomobilu skupaj z napajalnimi kabli, saj bodo lahko pobirali motnje, v primeru signalnih kablov, pa se bojo te motnje preko ojacevalnika se ojacale. Da bi se temu neljubemu fenomenu izognili, je pomembno napeljati signalne in zvocniske kable po eni strani avtomobila, napajalne pa po drugi.
Nenazadnje pa se v avtomobilu pojavlja tudi tako imenovani termicni sum. V osnovi gre za sum, ki se pojavlja zaradi toplote, izognili bi se mu le pri absolutni nicli (-273 C). Popolnoma odpraviti se tega suma ne da. Je pa to tisti "hssssssssssss", ki ga je slisati iz zvocnikov med nemimi pasazami glasbe ne glede na to, kako zelo smo se trudili z odpravljanjem sumov, ki jih povzrocajo ostali porabniki in ne glede na to kako dober stereo sistem imamo. Seveda pa bo ta sum dosti bolj slisen pri zacetniskem sistemu, kot pa pri profesionalno vgrajenem sistemu visoke kvalitete. Zato je pomembno, da znamo razlociti, kaj je termicni sum, kaj pa ni, saj se lahko s tem izognemo kaksnemu glavobolu.
Da bi nam elektricni sumi povzrocali kar najmanj preglavic, bi bilo idealno:
• znati razlocevati razliko med termicnim sumom in ostalimi sumi,
• napeljati napajalne kable po eni strani avtomobila, zvocniske po drugi, signalne kable pa po sredini,
• napeljati signalne kable po avtomobilu tam, kjer se bodo kar najmanjkrat priblizali ali krizali z napajalnimi kabli ali tokovnimi porabniki,
• ce se signalni in napajalni kabli ze morajo krizati je najbolje, da se krizajo pod kotom 90 stopinj, ne smejo pa se prepletati,
• prav nasprotno pa je celo priporocljivo, ce se prepletata + in – napajalna kabla,
• nastaviti najvisji mozni gain (izhodni signal) na izvoru zvoka in kar najnizji gain (vhodni signal) na ojacevalcu,
• ozemljitev celotnega stereo sistema izvesti na eni dobro pripravljeni tocki,
• poskrbeti , da je elektricni sistem (se posebej kabli razdelilnika) v dobrem stanju.
4. Zvocniske skatle
Ce si za zgled vzamemo vrhunske zvocnike namenjene uporabi doma, lahko obcudujemo lepo oblikovana lesena ohisja v katera so namescene zvocniske enote. Ponavadi pa je obcudovanja vredna tudi cena takih zvocnikov. Ti zvocniki stanejo kolikor stanejo in zvenijo tako kot zvenijo zaradi mnogih ur nacrtovanja in preizkusanja, da se najde najboljse ravnovesje med zvocno omarico in zvocnikom samim. Za primerjavo poglejmo zvocnike, namenjene uporabi v avtomobilu. Z izjemo subwooferjev ne najdemo nobenih zvocnikov, ki bi imeli izdelano ohisje (razen seveda tistih, ki so namenjeni postavljanju na zadnjo polico, ampak tam so ohisja plasticna in izdelana izkljucno zaradi tega, da ni treba rezati luknje v polico). Ostalih zvocnikov pa proizvajalci ne dobavljajo vgrajenih v ohisja, ker se avtomobil kot tak uporabi za ohisje. Ne preostane nam drugega kot kupiti te zvocnike brez ohisja in sami izdelati kar najboljsi priblizek v avtomobilu. To pa ni lahka naloga!
Da ne bo pomote. Ko poslusamo glasbo, ki prihaja iz zvocnikov poslusamo zvok, ki ga definira zvocna enota, pa tudi zvocna omarica (ohisje). Tezava v avtomobilu je, da so razpolozljiva ohisja dalec od idealnih. Najpogostejse lokacije za vgradnjo so sprednja vrata, armaturna plosca in zadnja polica. Ce pomislimo, iz cesa so ta "ohisja" izdelana, vidimo da ni to niti priblizek domacih zvocnih skatel. Avtomobilska vrata so npr. narejena iz tockovno varjene plocevine (ki rada vibrira in krade energijo zvocniski enoti), v vratih najdemo tudi velik kos stekla (ki se trese in oddaja neprijetne zvoke) in drenazne spranje na dnu vrat (luknje v zvocnih omaricah niso koristne razen ce so preracunane – bas refleks). Na sreco je vecina zvocnih enot za avtomobile izdelana za "infinite baffle" uporabo, kar pomeni, da natancna velikost zvocniske omarice (skatle) ni odlocilnega pomena. Se vedno pa je pomembno, da je zvocno valovanje sprednje strani popolnoma izolirano od zadnje strani in da je zvocnik vgrajen v trdno podlago. To dvoje ponavadi zahteva zatesnitev in strukturno ojacanje vrat, da se zvocnik vgrajen v vrata lahko lepo razigra. Da je zadeva se slabsa, imajo plocevinasta vrata, v primerjavi z domaco leseno zvocno omarico, katastrofalen odmev, ki obarva proizvedeno zvocno sliko. Avtomobilska vrata se lahko celo napihujejo in krcijo pod vplivom zvocnega pritiska, kar bo povzrocilo pri dolocenih frekvencah znatno oslabitev signala, spet pri drugih pa se signal lahko ojaci. Ce povzamemo, brez truda v avtomobilu ne moremo doseci niti tako enostavne zvocniske konfiguracije kot je "infinite baffle".
Problemov pa se vedno ni konec. Tovarnisko predvidene lokacije za vgradnjo zvocnikov in smer, v katero bo zvocnik poravnan ali nagnjen, so v veliki vecini primerov bolj podrejene prihranku prostora kot pa dobremu zvoku. Zvocniki, vgrajeni v vrata, so ponavadi usmerjeni naravnost, torej igrajo v smeri sredinskega grebena ali pod kotom 90 stopinj na poslusalca. Zvocniki, vgrajeni v armaturno plosco, so ponavadi usmerjeni naravnost v vetrobransko steklo, prav tako zvocniki, vgrajeni v zadnjo polico. Steklo pa sluzi v tem primeru kot razprsilec zvocnih valov, tako da kot rezultat dobimo razmazan in neusmerjen zvok. Najuspesnejsi nacin za izogib tem oviram je vsekakor izdelava primernih panelov, ki omogocajo, da so predvsem visokotonski pa tudi srednjetonski zvocniki vgrajeni in obrnjeni v smeri, ki je vsec poslusalcu. Z izdelavo takih panelov (kick-paneli, vrata, A-stebricek) lahko dosezemo linearnejsi in mehkejsi frekvencni prehod med zvocniki pa tudi sirso in natancnejso zvocno sliko. Je pa seveda tudi mnogo faktorjev, ki jih je treba upostevati pri izgradnji takega panela (naj bo lesen ali iz poliestra), da bo izdelan zvenel lepo in ne bo motil normalne uporabe avtomobila.
Da bi nam primerno delovno okolje zvocnika povzrocalo kar najmanj preglavic, bi bilo idealno:
* nanesti zvocno izolacijo na plocevino vrat, za zmanjsanje vibriranja in napihovanja;
* uporabiti poliester, les, silikon ipd. za zatesnitev vseh lukenj in spranj (nikar ne zapirajte drenaznih lukenj v dnu avtomobilskih vrat!),
* vgraditi vse bas zvocnike v lesene panele, da imajo trdnejso podlago;
* uporabiti tesnilo za zvocnike med zvocnisko enoto in ohisjem;
* tudi v samih zvocniskih skatlah / omaricah dodati absorpcijski material za zmanjsanje odmevov;
* izogibati se lokacijam za montazo zvocnikov, ki so usmerjene naravnost v steklo ali drugo ravno odbojno povrsino;
* s testiranjem priti do najboljsih moznih polozajev zvocnikov za doseganje kar najboljsega zvoka.
5. Vibracije in resonance
Avtomobil je sestavljen iz varjene kovinske kletke, delno obdane s steklom in iz stotin premicnih delov, ki so namesceni zelo blizu drug drugemu. Poglejmo sprednja vrata, v katera so ponavadi vgrajeni zvocniki. Oklop predstavlja precej tanka in upogljiva plocevina, mehanizem za zaklepanje vrat z kljucavnico in vzvodi, ki morajo ostati gibljivi, okensko steklo in mehanizem za dviganje in spuscanje le-tega, notranja obloga vrat (ponavadi iz fleksibilne plasticne mase), na katero je dodatno privitih ali prilepljenih se vec odlagalnih polick, bocno vzvratno ogledalo z vzvodi za nastavljanje in se vsi kabli razpeljani po vratih, ki so bolj ali manj fiksno pritrjeni na notranjo stran vrat. Rezultat ne more biti nic drugega kot nocna mora polna brencanja, donenja, ropotanja, vibriranja in resonanc, ki nikakor ne pripomorejo h kvaliteti reprodukcije glasbe.
Ce imate radi glasbo, se posebej base, v avtomobilu glasno boste prej ali slej naleteli na take vrste tezave. Obicajno se vibracije in s tem povezano sklepetanje pojavljajo na eni ali vec od sledecih lokacij: sprednja vrata, zadnja polica in pokrov prtljaznika. Vzrok temu je, da so ti deli avtomobila najblizji vgrajenim zvocnikom, ali pa celo sluzijo kot zvocniske skatle ali podlago, v katero se zvocnik vgradi.
Sklepetanje in ostali nezeleni z vibracijami povezan ropot se ponavadi pojavi zaradi vibracij premikajocega dela, ki udarja ob karkoli je tisto, kar ga zadrzuje (npr. zapiralni mehanizem prtljaznika ali vrat, mehanizem za zapiranje okna) ali zaradi vibracij dveh povezanih fiksnih delov (npr. notranja obloga vrat in notranja stena vrat, tretja zavorna luc in zadnja polica). Ce pomislimo, kako je avto sestavljen, ugotovimo, da je dobesedno stotine potencialnih izvorov nezelenih vibracij.
Tezava ali pa mogoce izziv je v tem, da ima velika vecina pristasev avtoakustike omejen proracun in tudi, da si ne more privosciti, da bi ostali brez avta za kaksen teden ali dva, da bi lahko nanesli zvocno izolacijo na vse notranje povrsine avtomobila. Ce ni casa/denarja za taksno celotno obdelavo avtomobila, se lahko zadovoljimo tudi z zvocno izolacijo tistih delov, ki najbolj vibrirajo in jih na ta nacin vsaj utisamo, ce ze ne moremo odpraviti motecih zvokov. Za ta postopek pa je treba imeti cas in voljo, da s preizkusanjem pridemo do zadovoljivih rezultatov. Kruta realnost je, da ne bo noben avto popolnoma tih (pod tem razumimo odsotnost sklepetanja in drugih nadleznih vibracij), ko je glasba glasna, z ustrezno obdelavo pa je mozno nivo tega hrupa precej znizati.
Treba pa je tudi upostevati, da je treba pri nadgradnji sistema nadgraditi tudi "delovno okolje". Zavedati se je treba, da se morajo gibljivi deli (npr. vrata na tecajih, okensko steklo, pokrov prtljaznika) se vedno premikati in da jih bo mogoce treba kdaj razstaviti, kar predstavlja dodatno omejitev pri zvocni izolaciji in fiksiranju delov v avtomobilu.
Da bi imeli kar najmanj tezav z vibracijami in resonancami v avtomobilu, bi bilo idealno:
* Uporabiti ustrezne premaze/spreje/bitumenske plosce za zvocno izolacijo;
* Pazljivo prisluhniti notranjosti avtomobila, da ugotovimo kateri deli vibrirajo;
* Med vibrirajoce dele vstaviti peno ali drug izolacijski material;
* Povecati tezo premicnim delom, ki ropotajo, ne da jim s tem omejimo funkcionalnost;
* Posvetiti se tudi kablom, stikalom rocajem in drugim delom, ki bi lahko bili izvor ropota;
* Pri uporabi izolacijskih plosc le-te dobro prilepiti, da s casom ne odpadejo.
6. Prostorska omejitev
V avtomobilu imamo na razpolago zelo omejen prostor. Ce pomislimo, da moramo vanj spraviti sebe, sopotnike, prtljago in vse kar je povezano z zvocnim sistemom lahko hitro pride do gnece. Se najmanjsi problem predstavlja sam avtoradio. Tega lepo namestimo v tovarnisko predvideni prostor, kjer nikogar ne ovira. Tudi zvocniske enote lahko vgradimo v tovarnisko predvidena mesta, ce nimamo posebnih zahtev. Ko pa pridemo do subwooferjev, ojacevalcev, kretnic, kondenzatorjev, po moznosti se kaksnega equalizerja pa nimamo vec tovarnisko predvidenih mest za vgradnjo in smo prepusceni samim sebi in lastni iznajdljivosti. Ce pomislimo, bi se najbolj logicna izbira za vso to "kramo" zdel prtljazni prostor, saj ne bo ovirala nobenega od potnikov.
Prtljaznik je res dobra izbira za vgradnjo ojacevalcev, subwooferjev v njihovih skatlah in ostale opreme in ni problem porabiti polovico ali pa tri cetrtine prtljaznega prostora za lepo vgradnjo. To pa je seveda res samo dokler ni potrebno prevazati v avtomobilu tudi kaksne zivljenjske sopotnice/sopotnika, otroka ali dveh in vse pripadajoce prtljage; ali pa tudi kaksne opreme za sportne aktivnosti. Seveda so najvecji porabniki prtljaznega prostora subwooferji s svojimi skatlami in najvec prostora bi pridobili s tem, da v avtomobilu ne bi imeli vgrajenih. Kot pravi navdusenci se jim seveda ne bomo mogli niti hoteli odpovedati. Da bi pa le lahko pridobili nekaj prostora je potrebno malo eksperimentirati z obliko in velikostjo skatle v katero je subwoofer vgrajen, seveda vse v mejah, ki jih podajajo podatki zvocne enote. Naslednji na spisku so ojacevalci. Le-ti se lahko hudo segrejejo, zato potrebujejo okrog sebe dovolj prostora, da se lahko ohladijo z okoliskim zrakom. Ce pa prostora ne moremo zagotoviti pa je pametno razmisliti o kaksnem ventilatorskem sistemu, ki bo prisilil zrak v cirkuliranje okrog hladilnih reber ojacevalcev.
Ce pa imamo v avtomobilu resen sistem, z vgrajenimi equalizerjem, za katerega smo porabili ure in ure, da smo ga pravilno nastavili glede na akusticne znacilnosti avtomobila, pa je zadnja stvar, ki jo zelimo, da nam npr. vrecka z nakupljenimi zivili odlozena v prtljaznik premakne drsnike. Na udaru so lahko tudi varovalke, ce imamo napajalni distribucijski blok vgrajen v prtljazniku.
V primeru, da bi se odlocili, da pa tudi tovarnisko zagotovljena vgradna mesta za sprednje zvocnike niso dovolj dobra in bi si naredili na vrata lepe panele, v katerih so zvocniki vgrajeni pod kotom na poslusalca pa je tudi nekaj faktorjev, ki jih je potrebno upostevati. Npr. da ne bodo zvocniki takoj poplavljeni, ce bomo morali vrata odpreti na dezju, pa tudi, da se ne bo zgodilo, da bi lahko spremljevalka po nerodnosti zapicila visoko peto svojih cevljev v zvocnisko membrano, med namescanjem v avtomobil.
Seveda pa se da z nekaj volje, truda, potrpljenja in domisljije vse navedeno ne samo "pospraviti", ampak lahko dosezemo, da nas sistem deluje tudi vizualno zelo atraktivno. Pri celotni vgradnji sistema pa je treba skleniti najugodnejsi kompromis med zascito posameznih komponent, udobjem potnikov in vgradnjo, ki bo zvenela kar najbolje.
Da bi se tezavam, ki jih predstavlja omejen prostor znotraj avtomobila predstavlja kar najbolj izognili bi bilo dobro:
* Ce potrebujemo veliko prostora in zelimo velik sistem, nabaviti ustrezno velik avto;
* Ko delamo panele za zvocnike, zagotoviti trdnost in za potnike kar najmanj moteco obliko;
* Izbrati subwooferske zvocne enote namenjene za majhne volumne skatel;
* Komponente montirati raje ne stene prtljaznega prostora kot na tla;
* Uporabiti prostor namenjen rezervni gumi tudi za vgradnjo ojacevalcev ali kot skatlo za subwoofer;
* Montirati ojacevalce / napajalne razdelilne bloke z varovalkami pod sedeze, kjer ne bodo zasedali koristnega prostora;
* Zagotoviti hlajenje z ventilatorji, ce so ojacevalci montirani na tesen prostor.
7. Vibracije med normalno uporabo avtomobila
Ze pred casom smo obdelali tematiko hrupa, ki je prisoten v avtomobilu zaradi sestave le tega. Tokrat pa so na vrsti hrup in motnje, ki se pojavljajo zaradi prvotnega smisla avtomobila – to je voznje, oziroma z njo povezanih vibracij in podobnih nevsecnosti.
Najbolj nadlezen, a k sreci z razvojem tehnologije vedno manj prisoten pojav, je preskakovanje CD-jev, zaradi nenadnih sunkov, ce zapeljemo v kaksno luknjo ali udarno jamo. Ta pojav je lahko bolj prisoten pri avtomobilih s sportnim vzmetenjem in avtomobilih z nizko presecnimi pnevmatikami, saj se pri takih prenese vec vibracij s ceste na karoserijo. Medtem ko so novejsi avtoradii s CD predvajalniki ze tako rekoc imuni na preskakovanje, pa neprestane vibracije lahko vplivajo tudi na drugo opremo in kaj lahko se zgodi, da se predvsem pri poceni opremi razrahlja kaksen kontakt, kar lahko privede do okvar. Zaradi tega se dolgorocno gledano vsekakor bolj splaca investirati v kvalitetnejse komponente, ki nas bodo brez okvar osrecevale dalj casa.
Upostevati moramo tudi ne tako majhno (na zalost) verjetnost, da bomo prej ali slej vpleteni v prometno nesreco. Ce se nam npr. nekdo na semaforjih zaleti od zadaj je to lahko pogubno tudi za vse komponente, ki smo jih tako pazljivo izbirali in potem se bolj pazljivo vgradili v prtljaznik. Ne smemo pozabiti niti na kable in povezave med kabli in komponentami. Ali je kaksna moznost, da se zaradi vibracij povezave razrahljajo? Ali celo kaksen kabel prescipne? Ali so paneli v sprednjih vratih dovolj dobro narejeni in pritrjeni, da se lahko soocajo s pretresi zaradi zapiranja vrat in to veckrat dnevno vec let? Glede na vse nasteto lahko ugotovimo, da ni pomembno samo vgraditi vseh komponent ampak je enako pomembno tudi, da je vgradnja kvalitetna in dobro nacrtovana.
Da bi se tezavam, ki jih predstavljajo vibracije in druge motnje povezane z uporabo avtomobila kar najbolj izognili, bi bilo dobro:
* nabaviti avtoradio, ki dobro prenasa vsakodnevne pretrese skozi dolgo obdobje;
* avtoradio trdno vgraditi, da ne bo vibriral se bolj kot je potrebno;
* na avtomobil ne vgrajevati sportnega vzmetenja in nizkoprofilnih gum (potem pa svizec zavije );
* za komponente po moznosti zagotoviti dodatno blazenje tresljajev;
* velike in tezke dele opreme (npr. skatle subwooferjev) trdno pritrditi na sasijo avtomobila;
* pri vgradnji komponent za vse dodati nekaj "manevrskega prostora";
* primerno mocno pritrditi vse spoje napajalnih in drugih kablov s karoserijo in komponentami;
* periodicno preveriti trdnost povezav in vgradnje celotnega sistema v avtomobilu.
8. Odbojne in vpojne povrsine
Zamislimo si snemalni studio. Prav gotovo stene ne bodo ravne, ampak oblozene z absorpcijskimi materiali (npr. piramidasta pena, tezke zavese). Ti materiali so namenjeni preprecevanju odmeva in odboja zvoka. S tem dosezemo, da bo izvor zvoka, pa naj bo to vokal ali pa instrument zvenel lepo usmerjeno in definirano, brez, da bi bilo cutiti vpliv prostora v katerem se nahaja. V avtomobilu pa je povsem druga zgodba. Poglejmo s kaksnimi materiali se srecamo v notranjosti. Imamo (po moznosti udobne in oprijemljive, kar jim definira obliko polno krivin) sedeze z prevleko iz blaga ali usnja, armaturno plosco razgibanih oblik iz plastike, obloge vrat, ki so precej ravne iz umetne mase z oblogo iz blaga in stekla dokaj ravnih oblik. Ne smemo pa pozabiti tudi na vpliv potnikov. Sestevek vsega navedenega je zelo klavrno akusticno okolje, ki deloma vpija, deloma pa odbija zvocne valove v najrazlicnejse smeri.
Povrsine, ki vpijajo zvok so seveda koristne, saj vpijajo zvocne valove in pustijo nase zvocnike kot edini izvor zvoka. Zato smo lahko zadovoljni, ce imamo kar najvec povrsin v notranjosti avtomobila pokritih z blagom, saj je to se najboljsi priblizek zvocne izolacije, ki jo lahko najdemo v snemalnih studiih. Tezave pa nam bojo povzrocale povrsine, ki zvok odbijajo in v avtomobilu je najhujsi primerek steklo. Za boljso predstavo kaksen problem steklo predstavlja, se moramo samo spomniti koliko ga je v avtomobilu. Steklo dela zmesnjavo predvsem v obmocju srednjih, najbolj pa v obmocju visokih tonov. Ce bomo vgradili visokotonski ali srednjetonski zvocnik tako, da bo usmerjen v steklo (kot se lahko zgodi pri vgradnji visokotonskih zvocnikov v za njih predvidene lokacije v armaturni plosci), se bo zgodilo dvoje: visoki toni bodo zveneli prekomerno agresivno, instrumenti, katerih zvok pa te zvocne enote predvajajo pa bojo dali vtis, kot da izvirajo iz zvocnika samega, kot tudi iz stekla. Za nas pa bo to pomenilo, da bomo slisali te instrumente igrati iz podvojenih ali se bolj "namnozenih" virov, ki pa ne bodo nic drugega kot odmev ali odboj originalnega zvoka. Kot odbojne povrsine delujejo tudi ravne ploskve na armaturni plosci ali plasticne obloge na vratih. Sestevek vsega je glasba, ki je razprsena po prostoru in brez razpoznavnega staga. Taka mesanica odbojnih in vpojnih povrsin je tudi glavni razlog, da se zvok avdio sistema v avtomobilu skoraj ne more primerjati z zvokom v sobi.
Tezavam pa se vedno ni konec. Cetudi bi nam uspelo nekako narediti vse povrsine znotraj avtomobila vpojne za zvok (kar bi v vsakem primeru pomenilo tezave pri tehnicnem pregledu avtomobila, saj tam ne marajo stekel polepljenih s kaksno piramidasto peno ali ovcjo volno), se se vedno ne bi mogli resiti odmeva in zvena, ki ju lahko slisimo v avtomobilu. Za ilustracijo tega lahko poskusimo sledece: avtomobil parkirajmo na kar najtisjem mestu, ugasnimo motor, izklopimo avdio sistem, zaprimo vsa okna in vrata. Ko smo dosegli najboljsi priblizek popolni tisini plosknimo z dlanmi in pazljivo poslusajmo. Izurjeno uho ne bo moglo prezreti nekaksnega zvena, po vsakem plosku. To kar slisimo je resonanca in odmev plocevinaste skoljke avtomobila, kar niti ni presenetljivo, ce vzamemo v obzir, da to dejansko vsak avto je. K sreci se temu zvenu/odmevu lahko v veliki meri izognemo z zvocno izolacijo vrat in drugih sestavnih delov avtomobila (o tej temi smo nekaj napisali ze v petem delu tega vodnika).
Zdaj pa si samo poskusimo zamisliti se to, da se bodo vsi akusticni problemi pojavili naenkrat, seveda medtem, ko poskusamo poslusati svoj priljubljen komad. Za kriticnega poslusalca bo vpliv vsega nastetega na zvok precej frustrirajoc, zato je pomembno, da ze pri nacrtovanju sistema upostevamo kar najvec motecih dejavnikov in jih poskusamo izlociti ali pa vsaj omiliti v najvecji meri.
Da bi se tezavam, ki jih predstavljajo odbojne in vpojne povrsine v avtomobilu kar najbolje izognili, bi bilo dobro:
* S pomocjo testnih tonov identificirati odbojne povrsine in jih po moznosti izniciti;
* Ce je mozno, odbojne povrsine v blizini zvocnikov prekriti z blagom;
* Vgraditi zvocnike tako, da so usmerjeni stran od stekla in drugih trdnih povrsin;
* Nanesti zvocno izolacijo na kar najvec notranje povrsine avtomobila, da zmanjsamo zven karoserije;
* Posebno skrb posvetiti lokaciji in usmerjenosti visokotonskih zvocnikov;
* Izogniti se vgradnji zvocnikov na mesta, od koder igrajo direktno v smeri stekla;
* Ko sistem vgrajujemo, upostevati tudi vpliv potnikov na frekvencni odziv sistema.
9. Razlicna oddaljenost zvocnikov in akusticne nepravilnosti
Avdio navdusenci vedo, da je polozaj poslusalca glede na izvor zvoka (zvocnike) bistvenega pomena za zaznavanje zvocne slike in uzivanja v najbolj realnem zvoku. Idealen polozaj je na sredini med zvocnikoma, in sicer tako, da poslusalec z zvocnikoma tvori enakostranicni trikotnik. V tem primeru slisimo zvok res tako kot je bilo namenjeno, zvocna slika pa se razprostira enakomerno na levo in desno. Kot je lahko vsakdo ze ugotovil, je situacija v avtomobilu dalec od idealne. Tako voznik kot tudi sovoznik sta vsak zelo blizu enemu zvocniku in precej oddaljena od drugega zvocnika. Polozaj sedezev v avtomobilu pa je tudi tak, da niti priblizno ne omogoca, da bi poslusalec z zvocnikoma tvoril enakostranicni trikotnik. Kar se tice polozaja za poslusanje, je na najboljsem sopotnik na zadnjem sredinskem sedezu, no vsaj naj bi bil, ce ne bi bilo med njim in zvocniki voznika in sovoznika ter sprednjih sedezev.
Skratka, polozaj za poslusanje je za voznika precej neugoden. In zakaj je temu tako?
Poglejmo, kaj pomeni voznikov sedez za poslusanje glasbe. Kot prvo, odlocilno vpliva na zvocno sliko. Ce vzamemo za primer koncert, bi bil idealen sedez tocno v sredini prve vrste. Oder bi predstavljala nasa armaturna plosca, sredina pa bi bila nekje nad sredinskimi zracniki. Gledano s tega stalisca bi voznikov sedez predstavljal na koncertu ali kino predstavi skrajno levi sedez v prvi vrsti, vsi pa zelimo slisati zvok kar najbolj pravilen, zato bi si zeleli sedez v sredini. A to je le psiholoski vidik poslusanja glasbe v avtomobilu. S fizikalnega stalisca gledano pa pomeni taksen polozaj voznikovega (pa tudi sovoznikovega) sedeza dvoje:
1. zvok iz levega zvocnika bo do uses prispel prej/pozneje kot zvok iz desnega zvocnika;
2. rekvencni odziv z vsake strani je drugacen (z ene strani zaznamo dolocene frekvence glasneje ali tisje kot z druge).
Dodatno k temu pa moramo upostevati tudi vpliv, ki ga ima na zvok fizicna oddaljenost visokotonskega od srednjetonskega zvocnika. Ce je razlika v oddaljenosti med srednjetoncem in visokotoncem glede na nasa usesa prevelika, lahko privede do tega, da slisimo locena izvora srednjih in visokih tonov. Glede na to, da zelimo doseci homogeno zvocno sliko, je locitev izvorov nezazelena. Pri predvajanju glasbe bi ta locenost izvorov pomenila, da bomo npr. cloveski glas, ki pokriva velik del povprecnemu cloveskemu usesu slisnega frekvencnega spektra, slisali, kot da prihaja od vsepovsod, namesto da bi bil polozaj pevca na "odru" jasno definiran.
Ker poslusalec v avtomobilu (pa naj bo to voznik ali sovoznik) sedi blizje enemu zvocniku, kot pa drugemu, zvok iz blizjega pripotuje do njega prej kot zvok iz daljnega. Cloveski mozgani pa uporabljajo timing zvoka kot pomoc pri ugotavljanju izvora le-tega. Sedez, ki ni v "srediscu" pa vpliva ravno na timing zvoka (zvocni valovi iz blizjega zvocnika, do usesa prispejo prej kot pa zvocni valovi iz daljnega zvocnika) in s tem povzroci odmik zvocne slike od idealne. V splosnem to pomeni, da se zvocna slika pomakne proti poslusalcevi strani armaturne plosce, s tem pa se izgubi predvsem definicija sredine zvocne slike.
Razen te razlike v oddaljenosti levega in desnega zvocnika pa moramo upostevati tudi, da se mora zvok iz posameznega zvocnika prebiti mimo mnogih ovir, preden prispe do cilja – poslusalcevega usesa. Take ovire predstavljajo npr. volanski obroc, sredinski greben, sopotnikov sedez, sopotnik sam, pa tudi razlicni odbojni in absorpcijski materiali, na katere zvocno valovanje naleti na poti do "cilja". Zaradi tega lahko pride tudi do razlike v zvoku med dvema zvocnikoma, ki predvajata popolnoma enak program. Ce se igramo z "balance" gumbom na avtoradiu in spreminjamo glasnost, lahko opazimo, kako se zvok ne samo stisa, ampak do dolocene mere tudi premika levo oz. desno. Do tega pojava pa pride tudi zaradi razlicnega okolja, v katerem se nahaja zvocnik (oziroma zaradi vseh "ovir", ki so zvoku na poti do poslusalca). Pride torej do tega, da bodo dolocene frekvence bolj izrazito prihajale z leve strani, druge pa z desne, pac odvisno od zvocnikovega okolja. Seveda pa tudi ta pojav ni dobrodosel, ce zelimo doseci verno kvaliteto predvajanja in zvocno sliko.
Da bi se tezavam, ki jih povzrocaja razlicna oddaljenost zvocnikov od poslusalca in druge akusticne nepravilnosti, kar najbolj izognili, bi bilo dobro:
• sprednji sedez pomakniti cimbolj nazaj (v okviru normalnega upravljanja z vozilom), da je razdalja do zvocnikov kar najvecja;
• sprednje zvocnike vgraditi kar najdlje od poslusalca (nizko spredaj v vratih ali v kick-panelih);
• zvocnike vgraditi pod kotom navzgor proti sredini vozila (npr. v smeri vzvratnega ogledala);
• uporabiti zvocniske sisteme s siroko razprsitvijo zvoka;
• vgraditi visokotonec/srednje-nizkotonec kar najblize skupaj ali na enakih oddaljenostih od poslusalcevih uses;
• uporabiti izenacevalec zvoka (equalizer) za izenacevanje frekvencnih odzivov zvocnikov;
• z uporabo stereo equalizerja postaviti vsako frekvencno obmocje na pravo mesto v zvocni sliki;
• uporabiti procesor casovnega zamika za izenacitev casa "prispetja" zvoka do poslusalca;
• poskusiti z uporabo sredinskega zvocnika.
10. Tatvine in varnost
Na zalost je tako, da je dandanasnji na ulicah mnogo takih ljudi, ki so pripravljeni razbiti okno avtomobila in raztrgati narazen pol armaturne plosce, da bi lahko ukradli malo boljsi avtoradio, s katerim si potem financirajo svoj vsakodnevni odmerek mamil. Se bolj zalostno pa je to, da je na svetu ocitno tudi dovolj "potrosnikov", ki so pripravljeni te ukradene avtoradie ali ojacevalce ali karkoli ze je kupiti. Kvalitetna avtoakustika ni poceni in cene se merijo v stotisocih tolarjev. Vgradnja teh komponent in vse nastavitve, da pridemo do njihovega pravega potenciala, traja ne samo dneve, ampak tudi tedne oziroma mesece. Odvzeto pa nam je vse to v minutah ali celo sekundah. To dejstvo spravlja avtoakusticne navdusence pod konstanten stres, saj nikoli ne ves, kdaj bos avto parkiral, ko bos prisel nazaj, pa nasel razbito steklo in zevajoco luknjo v armaturni plosci ali prtljazniku.
V vsakem vecjem kraju so znani prostori, kjer enostavno ne smes parkirati avtomobila, ce noces ostati brez dragocene opreme. So pa tudi omejitve, ki se jih je potrebno drzati pri vgradnji te opreme, ce nocemo privlaciti zeljnih pogledov raznih skodozeljnezev. Vgradnja alarma je dobra ideja, ampak na zalost je tako, da imajo tatovi se boljse ideje, kako alarmne naprave onesposobiti. Ce pa je alarmna naprava onesposobljena, pa ima lopov ves mir, ki ga potrebuje, da pokrade, kar si je zamislil. Se eno zalostno dejstvo pa je, da je tudi zelo majhna verjetnost, da bo morebitni mimoidoci reagiral, ce bo nekdo saril po avtomobilu. Slabost je tudi v sami zgradbi avtomobilov, saj je v dolocene otrocje lahko vdreti, iz nekaterih pa je tudi mozno v nekaj sekundah izvleci avtoradio ali zadnjo polico z zvocniki. S financnega vidika je treba upostevati tudi to, da je nujno potrebna sklenitev kasko zavarovanja in doplacil, ce hocemo imeti akustiko v avtomobilu zavarovano, ponekod pa tega rizika kraje ni niti mogoce zavarovati. Sedaj pa vse to povezimo s strahom, s katerim vsak vecer zaklenemo avto, v katerem imamo dragoceno avdio opremo, se sploh, ce so nam jo ze kdaj ukradli. V takem primeru se lahko hitro poistovetimo s tistimi, ki govorijo o sekanju rok tatovom,in o raznih baseball kijih in 10.000 voltih napetosti v povezavi z avtomobilom.
Da bi se nevarnosti kraje kar najbolj izognili ali jo vsaj omilili, bi bilo dobro:
• pri zavarovalnici ustrezno zavarovati avtomobil in avtoakustiko;
• profesionalno vgraditi alarm in oznaciti vozilo (nalepke, na katerih je naveden proizvajalec alarma, so slaba resitev, saj vlomilcu olajsajo delo, ce ve, s katerim alarmom ima opraviti);
• dodatno alarm razsiriti na javljanje po GSM aparatu in/ali sledenje, da lahko avto nadzorujemo, tudi ce nismo v neposredni blizini;
• uporabiti dodatne imobilizatorje in blokade, ki otezijo krajo celotnega avtomobila;
• ne polepiti celega avtomobila z nalepkami proizvajalcev akusticne opreme, ki je vgrajena;
• vgraditi vec alarmnih siren z neodvisnim napajanjem na razlicnih lokacijah v avtomobilu;
• kar najglasnejse sirene vgraditi tudi v potnisko kabino, da je sedenje v avtomobilu kar najbolj neugodno;
• pritrditi vecje komponente (npr. sub-wooferje in ojacevalce) trdno na karoserijo na nestandardne nacine;
• pri montazi uporabiti vijake z razlicnimi glavami, da otezimo in upocasnimo odstranitev;
• skriti in vgraditi na tezko dostopna mesta vse komponente, za katere ni nujno, da so vidne;
• vgravirati znake in serijske stevilke na vec mest na komponentah za lazjo prepoznavnost;
• utisati glasbo ze precej, preden prispemo do cilja;
• izogibati se slabo osvetljenih parkirisc v raznih nakupovalnih centrih, zelezniskih postajah in drugih nezavarovanih lokacijah;
• parkirati ob kar najbolj obljudenih ulicah, ki naj bodo dobro osvetljene;
• paziti na "opazovalce" pri odpiranju vrat ali pokrova prtljaznika, ko se razkrijejo avtoakusticne komponente;
• na tekmovanjih in slikah, ki so objavljene na internetu, zakriti registrske tablice in druge edinstvene znacilnosti avtomobila;
• ce je bilo kaj ukradeno, obvezno obvestiti policijo in morebitne znance iz "lokalnega podzemlja".
11. Vrocina in vlaga
Za elektronske naprave sta najhujsi sovraznik vlaga in visoke temperature. Tako vrocine kot vlage pa je v avtomobilu vecji del leta vec kot dovolj. Vlaga lahko povzroci korozijo na spojih, v vezjih pa lahko privede tudi do kratkih stikov. Lahko se vpije v zvocniske membrane in jih zmehca in otezi, s tem pa unici zvocnik. Vlaga lahko povzroci tudi kondenz na leci CD predvajalnika, kar onemogoci predvajanje, dokler se kondenz ne posusi. Vrocina pa negativno vpliva na elektronske naprave, kot npr. ojacevalec in povzroci, da se toplotna zascita vklopi prej, kot bi se sicer (vcasih je edina resitev prisilno hlajenje kot npr. z ventilatorji), izsusi zvocnike in vpetje, pa tudi razpoke na instalacijah (npr. na poliestrskih panelih), do katerih pride zaradi raztezanja in krcenja materiala.
Ojacevalec, ki je montiran v prtljazniku in popolnoma zasciten pred direktnim vplivom sonca, bo imel na povprecni poletni dan, ko je avto parkiran na soncu, okrog 50° C, in to se preden ga sploh vklopimo. Dodatno moramo vedeti, da je prtljaznik avtomobila ponavadi njegov najhladnejsi del na tak dan.
Poglejmo se, kaj morajo prestajati zvocniki, vgrajeni v sprednja vrata. Izpostavljeni so namrec vlagi, in to na nacin, na katerega sploh ne pomislimo. Ko so vrata avtomobila zaprta in steklo popolnoma dvignjeno, se med dezevjem voda steka po steklu do tesnil na sticiscu stekla in plocevine. Od tu se po vodilih stekla steka navzdol po notranjosti vrat, dokler na koncu z vodila kaplja na spodnjo stran vrat, kjer se nabira v majhne luzice. Te luzice potem odtekajo skozi drenazne luknje na spodnji strani vrat (seveda ce nismo bili toliko nespametni in "temeljiti", da smo jih pri zvocni izolaciji vrat zatesnili). Se preden pa uspe po koncu dezja vodi popolnoma odteci, se v plocevino vrat upre sonce in povzroci izparevanje vode, tako da so zvocniki dejansko v neke vrste parni kopeli. Ta vlaga, ki je v zraku, se potem veze na zvocniske membrane in na zvocno izolacijo.
Na drugi strani pa imamo zimski mraz, ki povzroci izgubo fleksibilnosti zvocniskih vpetij in s tem spremeni njihovo odzivnost, dokler ne dosezejo delovne temperature.
Da bi se tezavam, ki jih povzrocata vrocina in vlaga kar najbolj izognili, bi bilo dobro:
• avtomobil parkirati v garazi ali v senci;
• za pomoc hlajenju ojacevalcev vgraditi ventilator(je);
• pustiti dovolj prostora okrog hladilnih reber ojacevalcev, da omogocimo krozenje zraka;
• paziti, da uporabljamo zvocniske enote, ki imajo membrane odporne na vlago;
• zascititi zvocnike pred direktnim soncnim sijem z zvocno prepustnimi tkaninami;
• poskrbeti, da drenazne luknje v vratih niso zamasene;
• narediti "nadstresek" nad zgornjo stranjo zvocnika, vgrajenega v vratih, za zascito pred kapljajoco vodo.
Pa veselo branje.
No pa se nekaj linkov...
Imenik spletnih povezav...
http://home.planet.nl/~bertjes/linkeng.html
Kako narediti SQ avto step by step...
http://bilstereo.just.nu/
Fiberglass....
http://web.njit.edu/~cas1383/proj/main/
Veliko instalacij, tuninga,.. vsega...
http://www.sounddomain.com/
Guide to high accuracy sound reproduction in a home environment . . . and the ORION
http://www.woodartistry.com/linkwitzlab/
AKUSTIKA PROSTORIJA, ZVUCNICI, POJACALA I SPOJNI VODOVI
http://ozren_bilan.tripod.com/sitemap.htm
ShowYourSound - SQ Installs and more...
http://www.showyoursound.nl/Public/Home.asp
Welcome to the SAE reference material center
http://www.saecollege.de/reference_material/index.html
Basic Car Audio Electronics
http://www.bcae1.com/
Sailer in njegove carovnije - slike instalacij
http://www.steven-sailer.com
Tabela za hitro pretvarjanje enot med inc/feet v cm
http://www.mtxaudio.com/caraudio/education/formulas.cfm
Tabela za frekv. kretnice z vrednostmi
http://caraudioresources.net/tech/xover6db.html
http://caraudioresources.net/tech/xover12db.html
http://caraudioresources.net/tech/xover18db.html
Za avtoinstalaterje vse vrste nasvetov (od zacetkov do kaj, kje, kako...)
http://www.the12volt.com/
Kako odstranit originalne avtoradije iz avtov
http://carstereohelp.com/stereoremoval.htm
Moderatorja preglejta tole in ce se vama zdi da je QL lahko data pod STICKY.
Imenik spletnih povezav...
http://home.planet.nl/~bertjes/linkeng.html
Kako narediti SQ avto step by step...
http://bilstereo.just.nu/
Fiberglass....
http://web.njit.edu/~cas1383/proj/main/
Veliko instalacij, tuninga,.. vsega...
http://www.sounddomain.com/
Guide to high accuracy sound reproduction in a home environment . . . and the ORION
http://www.woodartistry.com/linkwitzlab/
AKUSTIKA PROSTORIJA, ZVUCNICI, POJACALA I SPOJNI VODOVI
http://ozren_bilan.tripod.com/sitemap.htm
ShowYourSound - SQ Installs and more...
http://www.showyoursound.nl/Public/Home.asp
Welcome to the SAE reference material center
http://www.saecollege.de/reference_material/index.html
Basic Car Audio Electronics
http://www.bcae1.com/
Sailer in njegove carovnije - slike instalacij
http://www.steven-sailer.com
Tabela za hitro pretvarjanje enot med inc/feet v cm
http://www.mtxaudio.com/caraudio/education/formulas.cfm
Tabela za frekv. kretnice z vrednostmi
http://caraudioresources.net/tech/xover6db.html
http://caraudioresources.net/tech/xover12db.html
http://caraudioresources.net/tech/xover18db.html
Za avtoinstalaterje vse vrste nasvetov (od zacetkov do kaj, kje, kako...)
http://www.the12volt.com/
Kako odstranit originalne avtoradije iz avtov
http://carstereohelp.com/stereoremoval.htm
Moderatorja preglejta tole in ce se vama zdi da je QL lahko data pod STICKY.
