Obijač je že nazaj gor. Stoji tako, kot mora, ne tako, kot je stal prej, kr'neki. Slikc ni...
So pa slikice drsnikov, tistih malih zlodejov, ki so mi kravžljali živčke zadnja tri leta. Sem naročil dva kompleta, prepričan, da sta v enem kompletu po dva, kot je kazal Dialogys. Dobil sem jih osem. No, sem jih pa vsaj dobil, a ne?
V teh treh letih sem tako poizkusil že vse mogoče, da bi popolnoma odpravil ropot strehe, na koncu mi je celo bolj kot ne uspelo, a na račun možnosti odpiranja. In ker je bil zadnji poseg najuspešnejši do sedaj, sem se s cmokom v grlu lotil ponovnega podiranja strehe in menjave drsnikov.
Stari so bili zdrsani in izven toleranc, tako, da niso popolnoma držali strehe, ki je nato ropotala preko neravnin. Zadnja v vrsti rešitev je bila, da sem nalepil samolepilni trak v kanal po katerem drsnika potujeta in ju tako dodatno fiksiral. Rešitev je bila v osnovi super, a doma sem imel le nek malce debelejši samolepilni trak, ki pa ni bil kos nalogi. Sicer sem našel 3M-ov PTFE trak, ki bil bil najverjetneje prava stvar, a stane skoraj toliko, kot novi drsniki, tako, da sem vzel raje slednje.
No, včeraj je bil dan D. Odmontiral streho, očistil kanale, jih namazal z neko super duper belo mastjo, vstavil nove drsnike in šel na testno vožnjo. Od doma, mimo Belinke in Šentjakoba, po Šmartinki do centra in nazaj, glede zjebanosti cestne podlage, odličen poligon za ugotavljanje uspešnosti posega. V teh dvajsetih kilometrih se ni s strehe slišalo nič, popolnoma nič, niti preko diletacij čez obvoznico. Misija tako uspešno zaključena, a za koliko časa? To je sedaj vprašanje
