Osnove avtoakustike

Vse o ozvočenju avtomobilov
Zaklenjeno
Uporabniški avatar
croma_man
Prispevkov: 2285
Pridružen: 02 Mar 2004, 13:22
Kraj: Celje

Osnove avtoakustike

Odgovor Napisal/-a croma_man »

OSNOVE AvtoAkustike


Vsi, ki se kolickaj spoznate na akustiko, ste verjetno kaj hitro po slavnostnem dogodku – testnemu poslusanju svojega vgrajenega prvega stereo sistema v avto, prisli do zakljucka: AVTO JE NAJSLABSI MOZNI PROSTOR ZA DOSEGANJE DOBREGA ZVOKA. V dnevni sobi si lahko vsakdo, z nekaj znanja o akustiki in ustreznim stanjem na transakcijskem racunu ustvari dober zvok. Redki pa so tisti, ki imajo dovolj volje, znanja in potrpljenja, da premagajo vse ovire ki jih dobremu zvoku postavlja okolje avtomobila – vibracije (taksne in drugacne), hrup, omejen prostor in se bi lahko nastevali.

V vodicu bomo poskusali predstaviti glavne ovire, ki jih mora avtoakusticni navdusenec premagati, da bi sistem zvenel kar najbolje. Kajti pomembno je vedeti, da za dober zvok v avtomobilu niso dovolj dobre komponente, ampak je se mnogo faktorjev ki odlocilno vplivajo na zvok. Kajti neustrezno vgrajene dobre komponente lahko zvenijo zelo "poceni" primerjavi z ustrezno vgrajenimi cenejsimi komponentami. S tem bomo hkrati poskusali tudi laikom prikazati, da so z nakupom radia, ojacevalca, zvocnikov in kablov naredili sele prvi korak na dolgi poti do dobrega zvoka v avtomobilu. V naslednjih tednih bomo tako obdelali sledece motece elemente:

* hrup iz okolja,
* enosmerno napajanje,
* elektricne motnje,
* zvocniske skatle,
* resonanca in tresljaji,
* omejenost prostora,
* vibracije med voznjo,
* odbojne in vpojne povrsine,
* zvocne nepravilnosti in razlicna oddaljenost zvocniskih enot,
* varnost in tatvine,
* temperaturne razlike in vlaga.


1. Hrup iz okolja

Hrup je v avtomobilu vedno prisoten, ne glede na to ali se peljemo ali stojimo. Seveda, ce je avtomobil parkiran z ugasnjenim motorjem, hrup z okolja ne predstavlja velikega problema, ceprav je se vedno treba vedeti, da ze zaradi same zgradbe avtomobila (plocevina in steklo) hrup iz okolja zlahka prodre v avto. Da bi lahko resnicno kriticno ocenjevali zvok sistema, bi morali parkirat nekje, kjer je okoljskega hrupa kar najmanj.

Dosti vecji pomen pa ima hrup iz okolja med voznjo. Tedaj imamo pet glavnih virov hrupa:

* hrup motorja (narasca z obrati motorja; ponavadi prihaja od spredaj),
* hrup izpusnega sistema (narasca z obrati motorja; prihaja ponavadi od zadaj),
* hrup pnevmatik (narasca s hitrostjo; prihaja z vseh strani),
* pis vetra (narasca s hitrostjo; zvizganje zraka ko zadane brisalce, ogledala, spojlerje...),
* mehanicni hrup (hrup iz podvozja, rele smernikov, hrup ventilatorja...).

Kot lahko vidimo, imamo med voznjo opravka s hrupom razlicnih frekvenc iz razlicnih izvorov, kar nam vsekakor ne olajsa uzivanja ob poslusanju glasbe.

Vzemimo za primer avto z nizkoprofilnimi, sirokimi gumami, sportnim izpusnim sistemom in osnovno izolacijo potniske kabine (s kakrsno pride iz tovarne), bo hrup iz okolja med voznjo z 80 km/h nekje med 85 in 90 dB. Za primerjavo dajmo drug avto z "normalnimi" gumami, serijskim izpusnim sistemom in dodatno izolacijo potniske kabine bo hrup iz okolja pri isti hitrosti nekje med 70 in 75 dB. Kar se tice poslusanja glasbe sta oba avtomobila hrupna, je pa vseeno evidentna precejsnja razlika med prvim in drugim. No, kot dodatno "otezevalno okoliscino" lahko omenimo se to, da tudi kvaliteta ceste vpliva na hrup. Za premagovanje vsega opisanega hrupa vsekakor ne skodi, ce ima nas stereo sistem na zalogi nekaj wattov.

Ce bi si ogledali hrup iz okolja, ki prodira v povprecen avto na spektralnem analizatorju, bi videli, da se hrup vecinoma pricne pojavljati pri frekvencah nizjih od 1.000 Hz, najvec pa ga je pri okrog 100 Hz in nizje. Kar pomeni, da se vecina hrupa pojavlja na frekvencah, ki jih pokrivajo sub-wooferji in bas enote sprednjih sistemov. Cesta nam torej odzira "najpomembnejse" frekvence. To pa pomeni tudi to, da bo zvocni sistem v avtomobilu lahko zvenel perfektno ko bomo stali na mestu, ko pa bomo speljali, bomo ugotovili, da je del basa enostavno zginil. To lahko sicer premostimo s povecanjem moci na sub-wooferju, ne moremo pa vplivati na dejstvo, da bodo v tem primeru moski glasovi, bas kitare in bobni pomesani.

Da bi se tem tezavam kar najbolj ognili, bi bilo dobro upostevati sledece nasvete:

* zagotoviti je treba dovolj veliko zalogo moci sistema;
* vrata, po moznosti pa tudi tla je dobro obloziti z izolacijskimi materiali;
* uporabiti pnevmatike, ki proizvajajo kar najmanj kotalnega hrupa;
* obdrzati tovarniski (tisji) izpusni sistem (tezka bo!);
* uporabiti loceno kontrolo glasnosti za sub-wooferje;
* poskrbeti, da bodo vsi mehanicni deli dobro pritrjeni
* pospraviti morebitne rozljajoce predmete , ki lezijo po avtomobilu.

2. Napajanje

Ena od najvecjih razlik med domacim stereo sistemom in stereo sistemom v avtomobilu je gotovo omejenost sistema v avtomobilu z napajanjem. 12V enosmerne napetosti je gotovo slabost v primerjavi z 220V izmenicne napetost, ki "napaja" hisni stereo sistem. Sicer pa tezava ni toliko v nizki napetosti kot v nacinu zagotavljanja le-te.

Avtomobilski akumulatorji so viri elektricne energije z relativno visoko notranjo upornostjo. V osnovi so izdelani za zagotavljanje velikega elektricnega toka za kratek cas (npr. za start avtomobila), reakcijski cas pa v tem primeru ni tako pomemben. To pa predstavlja tezavo za ojacevalnik, saj je potreba le-tega po toku zelo dinamicna, potrebuje pa nenadne velike tokovne sunke (npr. udarec bas bobna ali tresk cinel). Ce zelimo ohraniti verno reprodukcijo zvoka, mora biti ojacevalec preskrbljen s takimi tokovnimi sunki. Tu se pa pokaze slabost avtomobilskih akumulatorjev – namrec zaradi visoke notranje upornosti so sposobni visokih tokovnih sunkov, a ne hipoma. Tako se zgodi, da je, ko akumulator od sebe odda tak tokovni sunek, glasbena pasaza, ki je zahtevala tako velik tok, ze odigrana. Kot rezultat dobimo pomanjkanje definicije zvoka, jakosti in zvocnega ambienta. K sreci lahko to tezavo v veliki meri premostimo z uporabo kondenzatorjev, ki dopolnjujejo sistem napajanja. Kondenzatorji imajo namrec zelo nizko notranjo upornost, tako da lahko tok oddajo zelo hitro in s tem zadostijo ojacevalnikovo potrebo po toku takrat, ko ta nastane, ne pa, ko ze mine. Na ta nacin je tudi akumulator sam v kriticnih trenutkih manj na udaru , kar bo opazno kot manj utripanja luci.

Ce vemo, da je elektricna moc enaka produktu elektricnega toka in elektricne napetosti (P = U x I), potem vidimo, da ima v primerjavi s hisnim ojacevalcem, avtomobilski ojacevalec za doseganje iste nominalne moci na voljo precej nizjo napetost. Nizjo napetost mora torej premostiti z vecjim tokom. Vec toka pomeni vec segrevanja, zaradi cesar je pomembno uporabljati napajalne kable z odgovarjajoce velikim presekom. Velik presek napajalnih kablov je potreben, da zdrzijo velike tokove, ne da bi se pretirano segreli - stopili. Z debelimi napajalnimi kabli se pojavijo tudi tezave, ki nas lahko v najslabsem moznem primeru stanejo avtomobila. Najprej se je treba namuciti z zvijanjem debelih kablov po raznih kotih in najti primerne luknje v pozarni steni avtomobila, da kabel sploh spravimo iz motornega v potniski prostor. Pri vecini avtomobilov pa je akumulator v avtomobilu spredaj (v motornem prostoru), ojacevalci pa v prtljazniku, kar pomeni, da imamo opravka s 3 do 5 metri kabla. Vemo pa, da daljsi, kot je kabel vecje so izgube. Najvecjo nevarnost pa predstavlja moznost kratkega stika, ce kablov ustrezno ne polozimo in pritrdimo in se na kaksnem ostrem robu predre izolacija. V takem primeru kaj lahko pride tudi do pozara.

Tudi uporaba sasije avtomobila za ozemljitev je lahko kocljiva situacija. Dostikrat pozabljeno dejstvo je, da pri enosmerni napetosti tok dejansko tece od – proti +, kar samo dodaja na pomenu trdnim in mocnim ozemljitvenim povezavam. Na zalost pa tudi avtomobilska sasija ni iz enega kosa plocevine. Razni deli so lahko tockovno privarjeni ali pa lepljeni na skoljko avtomobila. Ce se kateri od teh "dodatnih" delov uporabi kot tocka za ozemljitev, se lahko pojavijo problemi s prevodnostjo, zato ne skodi malo preuciti sestavo avtomobila in testirati prevodnost med predvidenimi ozemljitvenimi tockami. Konec koncev pa je pomemben tudi nacin pritrditve ozemljitvenega kabla na sasijo avtomobila, predvsem je treba paziti, da je stik kar najbolj trden in pritrditveno mesto ocisceno in zbruseno.

Najbolj nadlezen problem, ki pa ga imamo z napajanjem, pa je, da je v veliki vecini primerov napajalni sistem nasega stereo sistema hkrati napajalni sistem vseh ostalih porabnikov v avtomobilu. Vse je v redu, dokler smo parkirani in po moznosti ni vklopljen noben drugi tokovni porabnik v avtomobilu. Kakor hitro pa avto vzgemo in se odpeljemo, pa se na sistem napajanja prikljuci se mnogo drugih porabnikov, ki lahko tudi znatno vplivajo na zvok nasega stereo sistema. O teh tezavah pa naslednjic.

Da bi imeli kar najmanj tezav z napajanjem stereo sistema v avtomobilu, bi bilo idealno:
• Uporabiti akumulator(je) z visokim kratkosticnim tokom;
• Uporabiti locen akumulator za napajanje stereo sistema;
• Cim blizje ojacevalcem dodati v elektricni sistem kondenzator;
• Zagotoviti primerno velike preseke napajalnih kablov;
• Uporabljati pozlacene konektorje, da bi preprecili korozijo;
• Zbrusiti, trdno pritrditi in zascititi pred vlago ozemljitvene tocke;
• Vse kable poloziti tako, da so pritrjeni in ne more priti do predrtja izolacije;
• Uporabiti kar najkrajse napajalne/ozemljitvene kable.

3. Eektricni hrup/sum/motnja

Zalostno dejstvo je, da v serijskih avtomobilih stereo sistem ni edini porabnik, prikljucen na akumulator. Zakaj zalostno? Ce bi narisali skico elektricne napeljave v avtomobilu, bi bila se najbolj podobna prevec okraseni novoletni jelki. Alternator, smerniki, klimatska naprava, motorcki brisalcev, bencinska crpalka, razdelilnik , racunalnik, luci in se tako rekoc stotine drugih tokovnih odjemalcev je prikljucenih na iste elektricne kable, kot radio in ojacevalci, vsak od teh porabnikov pa pusti v elektricnem tokokrogu svoj podpis – sum, ki se bo z najvecjim veseljem prikradel do zvocnikov. To je tiste vrste sum, hrup ali kakorkoli ga bomo ze imenovali, kot na primer, ce doma gledamo TV, nekdo pa vklopi sesalnik. V avtomobilu pa se toliko lazje pride do tega fenomena, saj je problem z ozemljitvenimi tockami in oksidacijo kontaktov, glede na stevilo porabnikov prikljucenih na tokokrog je lahko ze iskanje porabnika, ki povzroca motnje in odpravljanje vzroka motenj lahko pravi podvig.

Tezavo predstavljajo tudi dolgi signalni kabli, ki potekajo od radia do ojacevalca in zvocniski kabli, ki potekajo od ojacevalca do zvocnikov. Vsi ti kabli se srecujejo in krizajo z napajalnimi kabli za najrazlicnejse tokovne porabnike v avtomobilu, pa naj bodo to komponente stereo sistema ali drugi porabniki. Glede "pobiranja" motenj so najbolj obcutljivi signalni kabli (RCA, cinc kabli), ki prenasajo neojacan signal od izvora (radio, CD) k ojacevalcem, pa tudi zvocniski kabli niso imuni na "dogajanje" v okolici. Teh kablov ni priporocljivo napeljati po avtomobilu skupaj z napajalnimi kabli, saj bodo lahko pobirali motnje, v primeru signalnih kablov, pa se bojo te motnje preko ojacevalnika se ojacale. Da bi se temu neljubemu fenomenu izognili, je pomembno napeljati signalne in zvocniske kable po eni strani avtomobila, napajalne pa po drugi.

Nenazadnje pa se v avtomobilu pojavlja tudi tako imenovani termicni sum. V osnovi gre za sum, ki se pojavlja zaradi toplote, izognili bi se mu le pri absolutni nicli (-273 C). Popolnoma odpraviti se tega suma ne da. Je pa to tisti "hssssssssssss", ki ga je slisati iz zvocnikov med nemimi pasazami glasbe ne glede na to, kako zelo smo se trudili z odpravljanjem sumov, ki jih povzrocajo ostali porabniki in ne glede na to kako dober stereo sistem imamo. Seveda pa bo ta sum dosti bolj slisen pri zacetniskem sistemu, kot pa pri profesionalno vgrajenem sistemu visoke kvalitete. Zato je pomembno, da znamo razlociti, kaj je termicni sum, kaj pa ni, saj se lahko s tem izognemo kaksnemu glavobolu.

Da bi nam elektricni sumi povzrocali kar najmanj preglavic, bi bilo idealno:
• znati razlocevati razliko med termicnim sumom in ostalimi sumi,
• napeljati napajalne kable po eni strani avtomobila, zvocniske po drugi, signalne kable pa po sredini,
• napeljati signalne kable po avtomobilu tam, kjer se bodo kar najmanjkrat priblizali ali krizali z napajalnimi kabli ali tokovnimi porabniki,
• ce se signalni in napajalni kabli ze morajo krizati je najbolje, da se krizajo pod kotom 90 stopinj, ne smejo pa se prepletati,
• prav nasprotno pa je celo priporocljivo, ce se prepletata + in – napajalna kabla,
• nastaviti najvisji mozni gain (izhodni signal) na izvoru zvoka in kar najnizji gain (vhodni signal) na ojacevalcu,
• ozemljitev celotnega stereo sistema izvesti na eni dobro pripravljeni tocki,
• poskrbeti , da je elektricni sistem (se posebej kabli razdelilnika) v dobrem stanju.

4. Zvocniske skatle

Ce si za zgled vzamemo vrhunske zvocnike namenjene uporabi doma, lahko obcudujemo lepo oblikovana lesena ohisja v katera so namescene zvocniske enote. Ponavadi pa je obcudovanja vredna tudi cena takih zvocnikov. Ti zvocniki stanejo kolikor stanejo in zvenijo tako kot zvenijo zaradi mnogih ur nacrtovanja in preizkusanja, da se najde najboljse ravnovesje med zvocno omarico in zvocnikom samim. Za primerjavo poglejmo zvocnike, namenjene uporabi v avtomobilu. Z izjemo subwooferjev ne najdemo nobenih zvocnikov, ki bi imeli izdelano ohisje (razen seveda tistih, ki so namenjeni postavljanju na zadnjo polico, ampak tam so ohisja plasticna in izdelana izkljucno zaradi tega, da ni treba rezati luknje v polico). Ostalih zvocnikov pa proizvajalci ne dobavljajo vgrajenih v ohisja, ker se avtomobil kot tak uporabi za ohisje. Ne preostane nam drugega kot kupiti te zvocnike brez ohisja in sami izdelati kar najboljsi priblizek v avtomobilu. To pa ni lahka naloga!

Da ne bo pomote. Ko poslusamo glasbo, ki prihaja iz zvocnikov poslusamo zvok, ki ga definira zvocna enota, pa tudi zvocna omarica (ohisje). Tezava v avtomobilu je, da so razpolozljiva ohisja dalec od idealnih. Najpogostejse lokacije za vgradnjo so sprednja vrata, armaturna plosca in zadnja polica. Ce pomislimo, iz cesa so ta "ohisja" izdelana, vidimo da ni to niti priblizek domacih zvocnih skatel. Avtomobilska vrata so npr. narejena iz tockovno varjene plocevine (ki rada vibrira in krade energijo zvocniski enoti), v vratih najdemo tudi velik kos stekla (ki se trese in oddaja neprijetne zvoke) in drenazne spranje na dnu vrat (luknje v zvocnih omaricah niso koristne razen ce so preracunane – bas refleks). Na sreco je vecina zvocnih enot za avtomobile izdelana za "infinite baffle" uporabo, kar pomeni, da natancna velikost zvocniske omarice (skatle) ni odlocilnega pomena. Se vedno pa je pomembno, da je zvocno valovanje sprednje strani popolnoma izolirano od zadnje strani in da je zvocnik vgrajen v trdno podlago. To dvoje ponavadi zahteva zatesnitev in strukturno ojacanje vrat, da se zvocnik vgrajen v vrata lahko lepo razigra. Da je zadeva se slabsa, imajo plocevinasta vrata, v primerjavi z domaco leseno zvocno omarico, katastrofalen odmev, ki obarva proizvedeno zvocno sliko. Avtomobilska vrata se lahko celo napihujejo in krcijo pod vplivom zvocnega pritiska, kar bo povzrocilo pri dolocenih frekvencah znatno oslabitev signala, spet pri drugih pa se signal lahko ojaci. Ce povzamemo, brez truda v avtomobilu ne moremo doseci niti tako enostavne zvocniske konfiguracije kot je "infinite baffle".

Problemov pa se vedno ni konec. Tovarnisko predvidene lokacije za vgradnjo zvocnikov in smer, v katero bo zvocnik poravnan ali nagnjen, so v veliki vecini primerov bolj podrejene prihranku prostora kot pa dobremu zvoku. Zvocniki, vgrajeni v vrata, so ponavadi usmerjeni naravnost, torej igrajo v smeri sredinskega grebena ali pod kotom 90 stopinj na poslusalca. Zvocniki, vgrajeni v armaturno plosco, so ponavadi usmerjeni naravnost v vetrobransko steklo, prav tako zvocniki, vgrajeni v zadnjo polico. Steklo pa sluzi v tem primeru kot razprsilec zvocnih valov, tako da kot rezultat dobimo razmazan in neusmerjen zvok. Najuspesnejsi nacin za izogib tem oviram je vsekakor izdelava primernih panelov, ki omogocajo, da so predvsem visokotonski pa tudi srednjetonski zvocniki vgrajeni in obrnjeni v smeri, ki je vsec poslusalcu. Z izdelavo takih panelov (kick-paneli, vrata, A-stebricek) lahko dosezemo linearnejsi in mehkejsi frekvencni prehod med zvocniki pa tudi sirso in natancnejso zvocno sliko. Je pa seveda tudi mnogo faktorjev, ki jih je treba upostevati pri izgradnji takega panela (naj bo lesen ali iz poliestra), da bo izdelan zvenel lepo in ne bo motil normalne uporabe avtomobila.

Da bi nam primerno delovno okolje zvocnika povzrocalo kar najmanj preglavic, bi bilo idealno:

* nanesti zvocno izolacijo na plocevino vrat, za zmanjsanje vibriranja in napihovanja;
* uporabiti poliester, les, silikon ipd. za zatesnitev vseh lukenj in spranj (nikar ne zapirajte drenaznih lukenj v dnu avtomobilskih vrat!),
* vgraditi vse bas zvocnike v lesene panele, da imajo trdnejso podlago;
* uporabiti tesnilo za zvocnike med zvocnisko enoto in ohisjem;
* tudi v samih zvocniskih skatlah / omaricah dodati absorpcijski material za zmanjsanje odmevov;
* izogibati se lokacijam za montazo zvocnikov, ki so usmerjene naravnost v steklo ali drugo ravno odbojno povrsino;
* s testiranjem priti do najboljsih moznih polozajev zvocnikov za doseganje kar najboljsega zvoka.

5. Vibracije in resonance

Avtomobil je sestavljen iz varjene kovinske kletke, delno obdane s steklom in iz stotin premicnih delov, ki so namesceni zelo blizu drug drugemu. Poglejmo sprednja vrata, v katera so ponavadi vgrajeni zvocniki. Oklop predstavlja precej tanka in upogljiva plocevina, mehanizem za zaklepanje vrat z kljucavnico in vzvodi, ki morajo ostati gibljivi, okensko steklo in mehanizem za dviganje in spuscanje le-tega, notranja obloga vrat (ponavadi iz fleksibilne plasticne mase), na katero je dodatno privitih ali prilepljenih se vec odlagalnih polick, bocno vzvratno ogledalo z vzvodi za nastavljanje in se vsi kabli razpeljani po vratih, ki so bolj ali manj fiksno pritrjeni na notranjo stran vrat. Rezultat ne more biti nic drugega kot nocna mora polna brencanja, donenja, ropotanja, vibriranja in resonanc, ki nikakor ne pripomorejo h kvaliteti reprodukcije glasbe.

Ce imate radi glasbo, se posebej base, v avtomobilu glasno boste prej ali slej naleteli na take vrste tezave. Obicajno se vibracije in s tem povezano sklepetanje pojavljajo na eni ali vec od sledecih lokacij: sprednja vrata, zadnja polica in pokrov prtljaznika. Vzrok temu je, da so ti deli avtomobila najblizji vgrajenim zvocnikom, ali pa celo sluzijo kot zvocniske skatle ali podlago, v katero se zvocnik vgradi.

Sklepetanje in ostali nezeleni z vibracijami povezan ropot se ponavadi pojavi zaradi vibracij premikajocega dela, ki udarja ob karkoli je tisto, kar ga zadrzuje (npr. zapiralni mehanizem prtljaznika ali vrat, mehanizem za zapiranje okna) ali zaradi vibracij dveh povezanih fiksnih delov (npr. notranja obloga vrat in notranja stena vrat, tretja zavorna luc in zadnja polica). Ce pomislimo, kako je avto sestavljen, ugotovimo, da je dobesedno stotine potencialnih izvorov nezelenih vibracij.

Tezava ali pa mogoce izziv je v tem, da ima velika vecina pristasev avtoakustike omejen proracun in tudi, da si ne more privosciti, da bi ostali brez avta za kaksen teden ali dva, da bi lahko nanesli zvocno izolacijo na vse notranje povrsine avtomobila. Ce ni casa/denarja za taksno celotno obdelavo avtomobila, se lahko zadovoljimo tudi z zvocno izolacijo tistih delov, ki najbolj vibrirajo in jih na ta nacin vsaj utisamo, ce ze ne moremo odpraviti motecih zvokov. Za ta postopek pa je treba imeti cas in voljo, da s preizkusanjem pridemo do zadovoljivih rezultatov. Kruta realnost je, da ne bo noben avto popolnoma tih (pod tem razumimo odsotnost sklepetanja in drugih nadleznih vibracij), ko je glasba glasna, z ustrezno obdelavo pa je mozno nivo tega hrupa precej znizati.

Treba pa je tudi upostevati, da je treba pri nadgradnji sistema nadgraditi tudi "delovno okolje". Zavedati se je treba, da se morajo gibljivi deli (npr. vrata na tecajih, okensko steklo, pokrov prtljaznika) se vedno premikati in da jih bo mogoce treba kdaj razstaviti, kar predstavlja dodatno omejitev pri zvocni izolaciji in fiksiranju delov v avtomobilu.

Da bi imeli kar najmanj tezav z vibracijami in resonancami v avtomobilu, bi bilo idealno:

* Uporabiti ustrezne premaze/spreje/bitumenske plosce za zvocno izolacijo;
* Pazljivo prisluhniti notranjosti avtomobila, da ugotovimo kateri deli vibrirajo;
* Med vibrirajoce dele vstaviti peno ali drug izolacijski material;
* Povecati tezo premicnim delom, ki ropotajo, ne da jim s tem omejimo funkcionalnost;
* Posvetiti se tudi kablom, stikalom rocajem in drugim delom, ki bi lahko bili izvor ropota;
* Pri uporabi izolacijskih plosc le-te dobro prilepiti, da s casom ne odpadejo.

6. Prostorska omejitev

V avtomobilu imamo na razpolago zelo omejen prostor. Ce pomislimo, da moramo vanj spraviti sebe, sopotnike, prtljago in vse kar je povezano z zvocnim sistemom lahko hitro pride do gnece. Se najmanjsi problem predstavlja sam avtoradio. Tega lepo namestimo v tovarnisko predvideni prostor, kjer nikogar ne ovira. Tudi zvocniske enote lahko vgradimo v tovarnisko predvidena mesta, ce nimamo posebnih zahtev. Ko pa pridemo do subwooferjev, ojacevalcev, kretnic, kondenzatorjev, po moznosti se kaksnega equalizerja pa nimamo vec tovarnisko predvidenih mest za vgradnjo in smo prepusceni samim sebi in lastni iznajdljivosti. Ce pomislimo, bi se najbolj logicna izbira za vso to "kramo" zdel prtljazni prostor, saj ne bo ovirala nobenega od potnikov.

Prtljaznik je res dobra izbira za vgradnjo ojacevalcev, subwooferjev v njihovih skatlah in ostale opreme in ni problem porabiti polovico ali pa tri cetrtine prtljaznega prostora za lepo vgradnjo. To pa je seveda res samo dokler ni potrebno prevazati v avtomobilu tudi kaksne zivljenjske sopotnice/sopotnika, otroka ali dveh in vse pripadajoce prtljage; ali pa tudi kaksne opreme za sportne aktivnosti. Seveda so najvecji porabniki prtljaznega prostora subwooferji s svojimi skatlami in najvec prostora bi pridobili s tem, da v avtomobilu ne bi imeli vgrajenih. Kot pravi navdusenci se jim seveda ne bomo mogli niti hoteli odpovedati. Da bi pa le lahko pridobili nekaj prostora je potrebno malo eksperimentirati z obliko in velikostjo skatle v katero je subwoofer vgrajen, seveda vse v mejah, ki jih podajajo podatki zvocne enote. Naslednji na spisku so ojacevalci. Le-ti se lahko hudo segrejejo, zato potrebujejo okrog sebe dovolj prostora, da se lahko ohladijo z okoliskim zrakom. Ce pa prostora ne moremo zagotoviti pa je pametno razmisliti o kaksnem ventilatorskem sistemu, ki bo prisilil zrak v cirkuliranje okrog hladilnih reber ojacevalcev.

Ce pa imamo v avtomobilu resen sistem, z vgrajenimi equalizerjem, za katerega smo porabili ure in ure, da smo ga pravilno nastavili glede na akusticne znacilnosti avtomobila, pa je zadnja stvar, ki jo zelimo, da nam npr. vrecka z nakupljenimi zivili odlozena v prtljaznik premakne drsnike. Na udaru so lahko tudi varovalke, ce imamo napajalni distribucijski blok vgrajen v prtljazniku.

V primeru, da bi se odlocili, da pa tudi tovarnisko zagotovljena vgradna mesta za sprednje zvocnike niso dovolj dobra in bi si naredili na vrata lepe panele, v katerih so zvocniki vgrajeni pod kotom na poslusalca pa je tudi nekaj faktorjev, ki jih je potrebno upostevati. Npr. da ne bodo zvocniki takoj poplavljeni, ce bomo morali vrata odpreti na dezju, pa tudi, da se ne bo zgodilo, da bi lahko spremljevalka po nerodnosti zapicila visoko peto svojih cevljev v zvocnisko membrano, med namescanjem v avtomobil.

Seveda pa se da z nekaj volje, truda, potrpljenja in domisljije vse navedeno ne samo "pospraviti", ampak lahko dosezemo, da nas sistem deluje tudi vizualno zelo atraktivno. Pri celotni vgradnji sistema pa je treba skleniti najugodnejsi kompromis med zascito posameznih komponent, udobjem potnikov in vgradnjo, ki bo zvenela kar najbolje.

Da bi se tezavam, ki jih predstavlja omejen prostor znotraj avtomobila predstavlja kar najbolj izognili bi bilo dobro:

* Ce potrebujemo veliko prostora in zelimo velik sistem, nabaviti ustrezno velik avto;
* Ko delamo panele za zvocnike, zagotoviti trdnost in za potnike kar najmanj moteco obliko;
* Izbrati subwooferske zvocne enote namenjene za majhne volumne skatel;
* Komponente montirati raje ne stene prtljaznega prostora kot na tla;
* Uporabiti prostor namenjen rezervni gumi tudi za vgradnjo ojacevalcev ali kot skatlo za subwoofer;
* Montirati ojacevalce / napajalne razdelilne bloke z varovalkami pod sedeze, kjer ne bodo zasedali koristnega prostora;
* Zagotoviti hlajenje z ventilatorji, ce so ojacevalci montirani na tesen prostor.

7. Vibracije med normalno uporabo avtomobila

Ze pred casom smo obdelali tematiko hrupa, ki je prisoten v avtomobilu zaradi sestave le tega. Tokrat pa so na vrsti hrup in motnje, ki se pojavljajo zaradi prvotnega smisla avtomobila – to je voznje, oziroma z njo povezanih vibracij in podobnih nevsecnosti.

Najbolj nadlezen, a k sreci z razvojem tehnologije vedno manj prisoten pojav, je preskakovanje CD-jev, zaradi nenadnih sunkov, ce zapeljemo v kaksno luknjo ali udarno jamo. Ta pojav je lahko bolj prisoten pri avtomobilih s sportnim vzmetenjem in avtomobilih z nizko presecnimi pnevmatikami, saj se pri takih prenese vec vibracij s ceste na karoserijo. Medtem ko so novejsi avtoradii s CD predvajalniki ze tako rekoc imuni na preskakovanje, pa neprestane vibracije lahko vplivajo tudi na drugo opremo in kaj lahko se zgodi, da se predvsem pri poceni opremi razrahlja kaksen kontakt, kar lahko privede do okvar. Zaradi tega se dolgorocno gledano vsekakor bolj splaca investirati v kvalitetnejse komponente, ki nas bodo brez okvar osrecevale dalj casa.

Upostevati moramo tudi ne tako majhno (na zalost) verjetnost, da bomo prej ali slej vpleteni v prometno nesreco. Ce se nam npr. nekdo na semaforjih zaleti od zadaj je to lahko pogubno tudi za vse komponente, ki smo jih tako pazljivo izbirali in potem se bolj pazljivo vgradili v prtljaznik. Ne smemo pozabiti niti na kable in povezave med kabli in komponentami. Ali je kaksna moznost, da se zaradi vibracij povezave razrahljajo? Ali celo kaksen kabel prescipne? Ali so paneli v sprednjih vratih dovolj dobro narejeni in pritrjeni, da se lahko soocajo s pretresi zaradi zapiranja vrat in to veckrat dnevno vec let? Glede na vse nasteto lahko ugotovimo, da ni pomembno samo vgraditi vseh komponent ampak je enako pomembno tudi, da je vgradnja kvalitetna in dobro nacrtovana.

Da bi se tezavam, ki jih predstavljajo vibracije in druge motnje povezane z uporabo avtomobila kar najbolj izognili, bi bilo dobro:

* nabaviti avtoradio, ki dobro prenasa vsakodnevne pretrese skozi dolgo obdobje;
* avtoradio trdno vgraditi, da ne bo vibriral se bolj kot je potrebno;
* na avtomobil ne vgrajevati sportnega vzmetenja in nizkoprofilnih gum (potem pa svizec zavije );
* za komponente po moznosti zagotoviti dodatno blazenje tresljajev;
* velike in tezke dele opreme (npr. skatle subwooferjev) trdno pritrditi na sasijo avtomobila;
* pri vgradnji komponent za vse dodati nekaj "manevrskega prostora";
* primerno mocno pritrditi vse spoje napajalnih in drugih kablov s karoserijo in komponentami;
* periodicno preveriti trdnost povezav in vgradnje celotnega sistema v avtomobilu.

8. Odbojne in vpojne povrsine

Zamislimo si snemalni studio. Prav gotovo stene ne bodo ravne, ampak oblozene z absorpcijskimi materiali (npr. piramidasta pena, tezke zavese). Ti materiali so namenjeni preprecevanju odmeva in odboja zvoka. S tem dosezemo, da bo izvor zvoka, pa naj bo to vokal ali pa instrument zvenel lepo usmerjeno in definirano, brez, da bi bilo cutiti vpliv prostora v katerem se nahaja. V avtomobilu pa je povsem druga zgodba. Poglejmo s kaksnimi materiali se srecamo v notranjosti. Imamo (po moznosti udobne in oprijemljive, kar jim definira obliko polno krivin) sedeze z prevleko iz blaga ali usnja, armaturno plosco razgibanih oblik iz plastike, obloge vrat, ki so precej ravne iz umetne mase z oblogo iz blaga in stekla dokaj ravnih oblik. Ne smemo pa pozabiti tudi na vpliv potnikov. Sestevek vsega navedenega je zelo klavrno akusticno okolje, ki deloma vpija, deloma pa odbija zvocne valove v najrazlicnejse smeri.

Povrsine, ki vpijajo zvok so seveda koristne, saj vpijajo zvocne valove in pustijo nase zvocnike kot edini izvor zvoka. Zato smo lahko zadovoljni, ce imamo kar najvec povrsin v notranjosti avtomobila pokritih z blagom, saj je to se najboljsi priblizek zvocne izolacije, ki jo lahko najdemo v snemalnih studiih. Tezave pa nam bojo povzrocale povrsine, ki zvok odbijajo in v avtomobilu je najhujsi primerek steklo. Za boljso predstavo kaksen problem steklo predstavlja, se moramo samo spomniti koliko ga je v avtomobilu. Steklo dela zmesnjavo predvsem v obmocju srednjih, najbolj pa v obmocju visokih tonov. Ce bomo vgradili visokotonski ali srednjetonski zvocnik tako, da bo usmerjen v steklo (kot se lahko zgodi pri vgradnji visokotonskih zvocnikov v za njih predvidene lokacije v armaturni plosci), se bo zgodilo dvoje: visoki toni bodo zveneli prekomerno agresivno, instrumenti, katerih zvok pa te zvocne enote predvajajo pa bojo dali vtis, kot da izvirajo iz zvocnika samega, kot tudi iz stekla. Za nas pa bo to pomenilo, da bomo slisali te instrumente igrati iz podvojenih ali se bolj "namnozenih" virov, ki pa ne bodo nic drugega kot odmev ali odboj originalnega zvoka. Kot odbojne povrsine delujejo tudi ravne ploskve na armaturni plosci ali plasticne obloge na vratih. Sestevek vsega je glasba, ki je razprsena po prostoru in brez razpoznavnega staga. Taka mesanica odbojnih in vpojnih povrsin je tudi glavni razlog, da se zvok avdio sistema v avtomobilu skoraj ne more primerjati z zvokom v sobi.

Tezavam pa se vedno ni konec. Cetudi bi nam uspelo nekako narediti vse povrsine znotraj avtomobila vpojne za zvok (kar bi v vsakem primeru pomenilo tezave pri tehnicnem pregledu avtomobila, saj tam ne marajo stekel polepljenih s kaksno piramidasto peno ali ovcjo volno), se se vedno ne bi mogli resiti odmeva in zvena, ki ju lahko slisimo v avtomobilu. Za ilustracijo tega lahko poskusimo sledece: avtomobil parkirajmo na kar najtisjem mestu, ugasnimo motor, izklopimo avdio sistem, zaprimo vsa okna in vrata. Ko smo dosegli najboljsi priblizek popolni tisini plosknimo z dlanmi in pazljivo poslusajmo. Izurjeno uho ne bo moglo prezreti nekaksnega zvena, po vsakem plosku. To kar slisimo je resonanca in odmev plocevinaste skoljke avtomobila, kar niti ni presenetljivo, ce vzamemo v obzir, da to dejansko vsak avto je. K sreci se temu zvenu/odmevu lahko v veliki meri izognemo z zvocno izolacijo vrat in drugih sestavnih delov avtomobila (o tej temi smo nekaj napisali ze v petem delu tega vodnika).

Zdaj pa si samo poskusimo zamisliti se to, da se bodo vsi akusticni problemi pojavili naenkrat, seveda medtem, ko poskusamo poslusati svoj priljubljen komad. Za kriticnega poslusalca bo vpliv vsega nastetega na zvok precej frustrirajoc, zato je pomembno, da ze pri nacrtovanju sistema upostevamo kar najvec motecih dejavnikov in jih poskusamo izlociti ali pa vsaj omiliti v najvecji meri.

Da bi se tezavam, ki jih predstavljajo odbojne in vpojne povrsine v avtomobilu kar najbolje izognili, bi bilo dobro:

* S pomocjo testnih tonov identificirati odbojne povrsine in jih po moznosti izniciti;
* Ce je mozno, odbojne povrsine v blizini zvocnikov prekriti z blagom;
* Vgraditi zvocnike tako, da so usmerjeni stran od stekla in drugih trdnih povrsin;
* Nanesti zvocno izolacijo na kar najvec notranje povrsine avtomobila, da zmanjsamo zven karoserije;
* Posebno skrb posvetiti lokaciji in usmerjenosti visokotonskih zvocnikov;
* Izogniti se vgradnji zvocnikov na mesta, od koder igrajo direktno v smeri stekla;
* Ko sistem vgrajujemo, upostevati tudi vpliv potnikov na frekvencni odziv sistema.

9. Razlicna oddaljenost zvocnikov in akusticne nepravilnosti

Avdio navdusenci vedo, da je polozaj poslusalca glede na izvor zvoka (zvocnike) bistvenega pomena za zaznavanje zvocne slike in uzivanja v najbolj realnem zvoku. Idealen polozaj je na sredini med zvocnikoma, in sicer tako, da poslusalec z zvocnikoma tvori enakostranicni trikotnik. V tem primeru slisimo zvok res tako kot je bilo namenjeno, zvocna slika pa se razprostira enakomerno na levo in desno. Kot je lahko vsakdo ze ugotovil, je situacija v avtomobilu dalec od idealne. Tako voznik kot tudi sovoznik sta vsak zelo blizu enemu zvocniku in precej oddaljena od drugega zvocnika. Polozaj sedezev v avtomobilu pa je tudi tak, da niti priblizno ne omogoca, da bi poslusalec z zvocnikoma tvoril enakostranicni trikotnik. Kar se tice polozaja za poslusanje, je na najboljsem sopotnik na zadnjem sredinskem sedezu, no vsaj naj bi bil, ce ne bi bilo med njim in zvocniki voznika in sovoznika ter sprednjih sedezev.

Skratka, polozaj za poslusanje je za voznika precej neugoden. In zakaj je temu tako?

Poglejmo, kaj pomeni voznikov sedez za poslusanje glasbe. Kot prvo, odlocilno vpliva na zvocno sliko. Ce vzamemo za primer koncert, bi bil idealen sedez tocno v sredini prve vrste. Oder bi predstavljala nasa armaturna plosca, sredina pa bi bila nekje nad sredinskimi zracniki. Gledano s tega stalisca bi voznikov sedez predstavljal na koncertu ali kino predstavi skrajno levi sedez v prvi vrsti, vsi pa zelimo slisati zvok kar najbolj pravilen, zato bi si zeleli sedez v sredini. A to je le psiholoski vidik poslusanja glasbe v avtomobilu. S fizikalnega stalisca gledano pa pomeni taksen polozaj voznikovega (pa tudi sovoznikovega) sedeza dvoje:

1. zvok iz levega zvocnika bo do uses prispel prej/pozneje kot zvok iz desnega zvocnika;
2. rekvencni odziv z vsake strani je drugacen (z ene strani zaznamo dolocene frekvence glasneje ali tisje kot z druge).

Dodatno k temu pa moramo upostevati tudi vpliv, ki ga ima na zvok fizicna oddaljenost visokotonskega od srednjetonskega zvocnika. Ce je razlika v oddaljenosti med srednjetoncem in visokotoncem glede na nasa usesa prevelika, lahko privede do tega, da slisimo locena izvora srednjih in visokih tonov. Glede na to, da zelimo doseci homogeno zvocno sliko, je locitev izvorov nezazelena. Pri predvajanju glasbe bi ta locenost izvorov pomenila, da bomo npr. cloveski glas, ki pokriva velik del povprecnemu cloveskemu usesu slisnega frekvencnega spektra, slisali, kot da prihaja od vsepovsod, namesto da bi bil polozaj pevca na "odru" jasno definiran.

Ker poslusalec v avtomobilu (pa naj bo to voznik ali sovoznik) sedi blizje enemu zvocniku, kot pa drugemu, zvok iz blizjega pripotuje do njega prej kot zvok iz daljnega. Cloveski mozgani pa uporabljajo timing zvoka kot pomoc pri ugotavljanju izvora le-tega. Sedez, ki ni v "srediscu" pa vpliva ravno na timing zvoka (zvocni valovi iz blizjega zvocnika, do usesa prispejo prej kot pa zvocni valovi iz daljnega zvocnika) in s tem povzroci odmik zvocne slike od idealne. V splosnem to pomeni, da se zvocna slika pomakne proti poslusalcevi strani armaturne plosce, s tem pa se izgubi predvsem definicija sredine zvocne slike.
Razen te razlike v oddaljenosti levega in desnega zvocnika pa moramo upostevati tudi, da se mora zvok iz posameznega zvocnika prebiti mimo mnogih ovir, preden prispe do cilja – poslusalcevega usesa. Take ovire predstavljajo npr. volanski obroc, sredinski greben, sopotnikov sedez, sopotnik sam, pa tudi razlicni odbojni in absorpcijski materiali, na katere zvocno valovanje naleti na poti do "cilja". Zaradi tega lahko pride tudi do razlike v zvoku med dvema zvocnikoma, ki predvajata popolnoma enak program. Ce se igramo z "balance" gumbom na avtoradiu in spreminjamo glasnost, lahko opazimo, kako se zvok ne samo stisa, ampak do dolocene mere tudi premika levo oz. desno. Do tega pojava pa pride tudi zaradi razlicnega okolja, v katerem se nahaja zvocnik (oziroma zaradi vseh "ovir", ki so zvoku na poti do poslusalca). Pride torej do tega, da bodo dolocene frekvence bolj izrazito prihajale z leve strani, druge pa z desne, pac odvisno od zvocnikovega okolja. Seveda pa tudi ta pojav ni dobrodosel, ce zelimo doseci verno kvaliteto predvajanja in zvocno sliko.

Da bi se tezavam, ki jih povzrocaja razlicna oddaljenost zvocnikov od poslusalca in druge akusticne nepravilnosti, kar najbolj izognili, bi bilo dobro:

• sprednji sedez pomakniti cimbolj nazaj (v okviru normalnega upravljanja z vozilom), da je razdalja do zvocnikov kar najvecja;
• sprednje zvocnike vgraditi kar najdlje od poslusalca (nizko spredaj v vratih ali v kick-panelih);
• zvocnike vgraditi pod kotom navzgor proti sredini vozila (npr. v smeri vzvratnega ogledala);
• uporabiti zvocniske sisteme s siroko razprsitvijo zvoka;
• vgraditi visokotonec/srednje-nizkotonec kar najblize skupaj ali na enakih oddaljenostih od poslusalcevih uses;
• uporabiti izenacevalec zvoka (equalizer) za izenacevanje frekvencnih odzivov zvocnikov;
• z uporabo stereo equalizerja postaviti vsako frekvencno obmocje na pravo mesto v zvocni sliki;
• uporabiti procesor casovnega zamika za izenacitev casa "prispetja" zvoka do poslusalca;
• poskusiti z uporabo sredinskega zvocnika.

10. Tatvine in varnost

Na zalost je tako, da je dandanasnji na ulicah mnogo takih ljudi, ki so pripravljeni razbiti okno avtomobila in raztrgati narazen pol armaturne plosce, da bi lahko ukradli malo boljsi avtoradio, s katerim si potem financirajo svoj vsakodnevni odmerek mamil. Se bolj zalostno pa je to, da je na svetu ocitno tudi dovolj "potrosnikov", ki so pripravljeni te ukradene avtoradie ali ojacevalce ali karkoli ze je kupiti. Kvalitetna avtoakustika ni poceni in cene se merijo v stotisocih tolarjev. Vgradnja teh komponent in vse nastavitve, da pridemo do njihovega pravega potenciala, traja ne samo dneve, ampak tudi tedne oziroma mesece. Odvzeto pa nam je vse to v minutah ali celo sekundah. To dejstvo spravlja avtoakusticne navdusence pod konstanten stres, saj nikoli ne ves, kdaj bos avto parkiral, ko bos prisel nazaj, pa nasel razbito steklo in zevajoco luknjo v armaturni plosci ali prtljazniku.

V vsakem vecjem kraju so znani prostori, kjer enostavno ne smes parkirati avtomobila, ce noces ostati brez dragocene opreme. So pa tudi omejitve, ki se jih je potrebno drzati pri vgradnji te opreme, ce nocemo privlaciti zeljnih pogledov raznih skodozeljnezev. Vgradnja alarma je dobra ideja, ampak na zalost je tako, da imajo tatovi se boljse ideje, kako alarmne naprave onesposobiti. Ce pa je alarmna naprava onesposobljena, pa ima lopov ves mir, ki ga potrebuje, da pokrade, kar si je zamislil. Se eno zalostno dejstvo pa je, da je tudi zelo majhna verjetnost, da bo morebitni mimoidoci reagiral, ce bo nekdo saril po avtomobilu. Slabost je tudi v sami zgradbi avtomobilov, saj je v dolocene otrocje lahko vdreti, iz nekaterih pa je tudi mozno v nekaj sekundah izvleci avtoradio ali zadnjo polico z zvocniki. S financnega vidika je treba upostevati tudi to, da je nujno potrebna sklenitev kasko zavarovanja in doplacil, ce hocemo imeti akustiko v avtomobilu zavarovano, ponekod pa tega rizika kraje ni niti mogoce zavarovati. Sedaj pa vse to povezimo s strahom, s katerim vsak vecer zaklenemo avto, v katerem imamo dragoceno avdio opremo, se sploh, ce so nam jo ze kdaj ukradli. V takem primeru se lahko hitro poistovetimo s tistimi, ki govorijo o sekanju rok tatovom,in o raznih baseball kijih in 10.000 voltih napetosti v povezavi z avtomobilom.

Da bi se nevarnosti kraje kar najbolj izognili ali jo vsaj omilili, bi bilo dobro:

• pri zavarovalnici ustrezno zavarovati avtomobil in avtoakustiko;
• profesionalno vgraditi alarm in oznaciti vozilo (nalepke, na katerih je naveden proizvajalec alarma, so slaba resitev, saj vlomilcu olajsajo delo, ce ve, s katerim alarmom ima opraviti);
• dodatno alarm razsiriti na javljanje po GSM aparatu in/ali sledenje, da lahko avto nadzorujemo, tudi ce nismo v neposredni blizini;
• uporabiti dodatne imobilizatorje in blokade, ki otezijo krajo celotnega avtomobila;
• ne polepiti celega avtomobila z nalepkami proizvajalcev akusticne opreme, ki je vgrajena;
• vgraditi vec alarmnih siren z neodvisnim napajanjem na razlicnih lokacijah v avtomobilu;
• kar najglasnejse sirene vgraditi tudi v potnisko kabino, da je sedenje v avtomobilu kar najbolj neugodno;
• pritrditi vecje komponente (npr. sub-wooferje in ojacevalce) trdno na karoserijo na nestandardne nacine;
• pri montazi uporabiti vijake z razlicnimi glavami, da otezimo in upocasnimo odstranitev;
• skriti in vgraditi na tezko dostopna mesta vse komponente, za katere ni nujno, da so vidne;
• vgravirati znake in serijske stevilke na vec mest na komponentah za lazjo prepoznavnost;
• utisati glasbo ze precej, preden prispemo do cilja;
• izogibati se slabo osvetljenih parkirisc v raznih nakupovalnih centrih, zelezniskih postajah in drugih nezavarovanih lokacijah;
• parkirati ob kar najbolj obljudenih ulicah, ki naj bodo dobro osvetljene;
• paziti na "opazovalce" pri odpiranju vrat ali pokrova prtljaznika, ko se razkrijejo avtoakusticne komponente;
• na tekmovanjih in slikah, ki so objavljene na internetu, zakriti registrske tablice in druge edinstvene znacilnosti avtomobila;
• ce je bilo kaj ukradeno, obvezno obvestiti policijo in morebitne znance iz "lokalnega podzemlja".

11. Vrocina in vlaga

Za elektronske naprave sta najhujsi sovraznik vlaga in visoke temperature. Tako vrocine kot vlage pa je v avtomobilu vecji del leta vec kot dovolj. Vlaga lahko povzroci korozijo na spojih, v vezjih pa lahko privede tudi do kratkih stikov. Lahko se vpije v zvocniske membrane in jih zmehca in otezi, s tem pa unici zvocnik. Vlaga lahko povzroci tudi kondenz na leci CD predvajalnika, kar onemogoci predvajanje, dokler se kondenz ne posusi. Vrocina pa negativno vpliva na elektronske naprave, kot npr. ojacevalec in povzroci, da se toplotna zascita vklopi prej, kot bi se sicer (vcasih je edina resitev prisilno hlajenje kot npr. z ventilatorji), izsusi zvocnike in vpetje, pa tudi razpoke na instalacijah (npr. na poliestrskih panelih), do katerih pride zaradi raztezanja in krcenja materiala.

Ojacevalec, ki je montiran v prtljazniku in popolnoma zasciten pred direktnim vplivom sonca, bo imel na povprecni poletni dan, ko je avto parkiran na soncu, okrog 50° C, in to se preden ga sploh vklopimo. Dodatno moramo vedeti, da je prtljaznik avtomobila ponavadi njegov najhladnejsi del na tak dan.

Poglejmo se, kaj morajo prestajati zvocniki, vgrajeni v sprednja vrata. Izpostavljeni so namrec vlagi, in to na nacin, na katerega sploh ne pomislimo. Ko so vrata avtomobila zaprta in steklo popolnoma dvignjeno, se med dezevjem voda steka po steklu do tesnil na sticiscu stekla in plocevine. Od tu se po vodilih stekla steka navzdol po notranjosti vrat, dokler na koncu z vodila kaplja na spodnjo stran vrat, kjer se nabira v majhne luzice. Te luzice potem odtekajo skozi drenazne luknje na spodnji strani vrat (seveda ce nismo bili toliko nespametni in "temeljiti", da smo jih pri zvocni izolaciji vrat zatesnili). Se preden pa uspe po koncu dezja vodi popolnoma odteci, se v plocevino vrat upre sonce in povzroci izparevanje vode, tako da so zvocniki dejansko v neke vrste parni kopeli. Ta vlaga, ki je v zraku, se potem veze na zvocniske membrane in na zvocno izolacijo.

Na drugi strani pa imamo zimski mraz, ki povzroci izgubo fleksibilnosti zvocniskih vpetij in s tem spremeni njihovo odzivnost, dokler ne dosezejo delovne temperature.

Da bi se tezavam, ki jih povzrocata vrocina in vlaga kar najbolj izognili, bi bilo dobro:

• avtomobil parkirati v garazi ali v senci;
• za pomoc hlajenju ojacevalcev vgraditi ventilator(je);
• pustiti dovolj prostora okrog hladilnih reber ojacevalcev, da omogocimo krozenje zraka;
• paziti, da uporabljamo zvocniske enote, ki imajo membrane odporne na vlago;
• zascititi zvocnike pred direktnim soncnim sijem z zvocno prepustnimi tkaninami;
• poskrbeti, da drenazne luknje v vratih niso zamasene;
• narediti "nadstresek" nad zgornjo stranjo zvocnika, vgrajenega v vratih, za zascito pred kapljajoco vodo.
Slika
Fiat Coupe 2.0 16V Turbo SOLD
Volvo 850 2.3 T5 20V Turbo SOLD
Renault Laguna 2.0 RXE '94 SOLD
VW Passat 1.8 20V Turbo Variant
Renault Express 1.4 RT '99
Uporabniški avatar
croma_man
Prispevkov: 2285
Pridružen: 02 Mar 2004, 13:22
Kraj: Celje

Odgovor Napisal/-a croma_man »

Pomembne so prave odlocitve:

Preden se odlocite za prave avtohifi komponente, se morate odlociti, kaj od vasega zvocnega sistema sploh pricakujete. Nekateri bi radi le nadgradili osnovni kasetofon na avtoradio s CD predvajalnikom , drugi si zelijo mocan sistem za tekmovanja. Nekateri si zelijo kvalitetnega predvajanja glasbe, drugi spet samo glasnosti. Ce zelite opremo kupiti enkrat in potem brez menjavanja z njo uzivati, potem dobro premislite, kaj pricakujete. Veliko ljudi kupi opremo brez predhodnega premisljanja in so potem razocarani nad rezultati.

Vecina ljudi je omejena z denarjem, ampak bi kljub temu radi nadgradili svoj zvocni sistem. Zvocniki so najbolj kriticni del sistema in prinasajo najvecjo razliko v zvoku. Za vecino ljudi bodo razlicni ojacevalci in avtoradii zveneli zelo podobno, ce bodo v priblizno istem kakovostnem razredu (Pioneer, Alpine, Kenwood, JVC...). Zvocniki na drugi strani pa so zvokovno zelo razlicni od ene znamke do druge, velikokrat celo razlicni modeli iste znamke. Na trziscu obstaja veliko poceni zvocnikov in od teh jih veliko zveni res zanic. (opazka: ce iscete kvaliteten zvok, glasnejsi zvocnik ni nujno boljsi) Nekaj zvocnikov je cisto spodobnih. Ce ste omejeni s proracunom (ni tako kriticno, ce mislite zapraviti 50-100 tisoc SIT za visokokakovostne komponentne zvocnike znane firme, recimo Quart, Morel, Focal, DLS), je najbolje iti v razlicne trgovine in poslusati zvocnike z dobro posnetim CDjem (najbolje kakim, ki ga zvokovno zelo dobro pozante). Obiscite cim vec trgovin. V vsaki trgovini poiscite poceni avtoradio dobre znamke (Alpine, Kenwood, Pioneer, JVC...) in nastavite vse tonske kontrole na 0. Izklopite tudi vse DSP efekte, (npr. ambience, theater, hall effect...) izklopite tudi vse izenacevalnike zvoka (BBE, parametrika...). Tako boste dobili moznost prave primerjave med zvocniki, s priblizno enakim signalom. Ce je mozno, poslusajte vse zvocnike priklopljene direktno na avtoradio, z uporabo internega ojacevalca (to vam bo zagotovilo, da boste poslusali pri priblizno enaki glasnosti okoli 20W na kanal, kjub temu, koliko je deklarirana moc avtoradia). Poslusajte zvocnike, ce boste opazili, da kaka frekvenca zelo izstopa, celo toliko, da postane poslusanje nadlezno. Ce se vam tako zazdi ali vam zvok ni vsec, pojdite naprej do naslednjega para zvocnikov. Najdite par zvocnikov, ki igrajo sirok spekter brez nadleznih izstopanj dolocene frekvence. Ce si ne morete zapomniti kateri par vam je bil najbolj vsec, vzemite kos papirja in si med poslusanjem zapisujte znamko, model zvocnika in kaj vam je bilo pri njem vsec ali vas je motilo.

Ce ne veste, kako se mora slisati dober sistem, pojdite v kak demo prostor za hisni hi-fi (verjetno bo celo v isti trgovini). Tam prosite prodajalce, da vam isti CD predvajajo na navadne sobne zvocnike. Pazite, da na ojacevalcu ne bodo priklopljene tonske kontrole ali kaki DSP efekti. Primerni zvocniki so kak srednji rang, brez lastnega ojacevalca in s 16cm nizkotonci, ne vecjimi. Na tem sistemu poslusajte najljubso skladbo dvakrat ali trikrat in si poskusite zapomniti, kako se slisi. Primerjajte glasnost posameznih instrumentov v primerjavi z drugimi. Tak zvok si zelite doseci tudi v vasem avtu.

Ah da, ne pozabite vzeti CDja iz predvajalnika, ko zapuscate posamezno trgovino

--------------------------------------------------------------------------------


Nadgradnje originalnih sistemov



Originalni sistemi:
Vecino avtomobilov lahko kupimo s tovarnisko vgrajenimi zvocniki in/ali avtoradiem. Cenejsi imajo poleg radia se kasetofon, boljsi pa CD predvajalnik. Poleg tega bodo imeli ze vgrajena vsaj 2 zvocnika. Velika vecina takih instalacij poganja zvocnike direktno, brez dodatnega ojacevalca , to pomeni, da uporabljajo ojacevalce signala ze vgrajene v avtoradio. Ti ojacevalsi so glede moci zelo omejeni in za zahtevnejse uporabnike ne bodo priskrbeli dovolj moci.

Originalni sistemi z dodatnimi ojacevalci:
Kar nekaj proizvajalcev pa proti doplacilu v avto poleg ali namesto osnovnega sistema vgradi boljse zvocnike, vec zvocnikov, ki jih poganja dodatni ojacevalec. Vcasih ojacevalec poganja samo subwoofer (primer je proizvajalec Bose, ki za poganjanje subwooferjev uporablja class D ojacevalec. Ta je primeren samo za poganjanje nizkotoncev), vcasih pa so na ojacevalec (class AB) priklopljeni tudi ostali zvocniki. Vsekakor je tak sistem drazji od cisto navadnega, kvaliteta zvoka pa je ponavadi precej boljsa.
--------------------------------------------------------------------------------


Gradnja sistema od zacetka



Osnovne zahteve:
Ce v avtomobilu se nimate nicesar od avtoakustike, boste potrebovali (najmanj) avtoradio in par zvocnikov. Velika vecina avtoradijev ima ze vgrajene ojacevalce za 2 ali 4 zvocnike. Izjeme so ponavadi najboljsi modeli dolocenega proizvajalca. Ce mislite sistem kdaj nadgrajevati, bodite pozorni, da ima avtoradio vsaj en par izhodov za ojacevalec (RCA izhodi).

Funkcije in lastnosti:
Vecina uporabnikov zeli, da ima njihov avtoradio dolocene funkcije in to, poleg cene seveda, je glavno merilo za nakup. Priporocili bomo nekaj glavnih funkcij.
Sprednji del (ploscica z gumbi in prikazovalnikom) naj ne bo motorizirana. Pri motoriziranih ploscicah se pojavlja precej vec tezav kot pri navadnih togih ploscicah. Celo s ploscicami, ki se dajo odstraniti, je vec tezav kot z navadnimi avtoradiji. Ampak zadnje case skoraj ne morete vec dobiti avtoradija brez snemljive ploscice. Ce ze morate imeti avtoradio z motorizirano sprednjo stranjo, poskusite dobiti na to daljso garancijo.
Daljinski upravljalec....vecina misli, da je daljinski upravljalec za tiste, ki so preleni da bi se stegnili do avtoradia. Ampak daljinski upravljalec ima nekaj resnih prednosti. So predvsem varnejsi za uporabo, ker lahko spreminjate nastavitve na radiu, ne da bi umaknili pogled s ceste. Poleg tega zmanjsajo obrabljenost gumbov in stikal na samem avtoradiju.

RF Modulatorji:
Kadar tovarniskemu avtoradiu dodajate dolocene naprave, kot so CD izmenjevalci ali MP3 predvajalniki ali satelitski sprejemniki, morate signal s teh naprav nekako spraviti v zvocni sistem. Ker ima malo avtoradijev dodatni AUX vhod, je tezko dobiti iz teh naprav navaden neojacan signal. Tu pridejo v postev RF modulatorji. To (radio frequency modulator) je v bistvu radijska postaja z mikro mocjo. RF modulator sprejme signal z enote in ga zmesa v radijski frekvencni signal. To omogoci avtoradiu, da preko radio sprejemnika (kjer se RF signal loci od audio signala) poslje signal v zvocni sistem. Radijski sprejemnik nastavite na en ali dva tocno dolocena kanala (frekvence doloci proizvajalec RF modulatorja) in lahko slisite zvok iz enote. Kvaliteta signala je malo slabsa, kot ce bi enoto prikljucili direktno na neojacan vhod na avtoradiu, ampak naceloma je zvok sprejemljive kakovosti.

RF modulirani izmenjevalniki:
Nekateri CD izmenjevalniki so narejeni tako, da delujejo z RF modulatorji (nekateri delujejo SAMO na tak nacin). Za te izmenjevalnike imate ponavadi poseben prikazovalnik, ki ga postavite nekam na armaturo. Na njem imate ponavadi tudi stikala za krmiljenje CD izmenjevalnika. S CD izmenjevalnikom je prikazovalnik povezan s posebnim kablom.

Orodje

Klesce:
Na sliki spodaj vidite 2 razlicni vrsti klesc. Razlikujeta se v nekaj lastnostih. Tiste na levi so za resno uporabo. Njihov konec je namenjen rezanju (in snemanju izolacije). Srednji del je namenjen stiskanju. V tem primeru so namenjene stiskanju NEizoliranih prikljuckov. Uporabite jih lahko tudi za izolirane konektorje, ampak bodo klesce zelo verjetno poskodovale izolacijo. Klesce na desni so manj robustne. Na sredini imajo 3 ovalne luknje. Te so namenjene stiskanju izoliranih prikljuckov. Najboljse orodje za delo v avtoozvocenju so klesce kot tiste na levi, vendar da so namenjene stiskanju izoliranih konektorjev. Za snemanje izolacije s klescami na levi samo stisnemo klesce toliko, da zarezemo skozi izolacijo, obrnemo kabel za 90 stopinj in se enkrat zarezemo, nato pa potegnemo izolacijo s kabla. Za debele kable obstajajo razlicni tipi klesc. Ene uporabljajo kladivo, da stisnejo prikljucek na kabel, druge pa uporabljajo zobnike, da stisnete konektor do tocno dolocene debeline, preden lahko vzamete konektor z zico iz klesc.




Konektorji

Obstaja veliko razlicnih vrst konektorjev, tu jih bomo nasteli le nekaj.

Spenjalni konektorji:
Najosnovnejsi je spenjalni konektor. V bistvu je to bakrena cevka, oblozena s PVC izolacijo. Kot se vidi na sliki spodaj, ima tak konektor na vsaki strani izboklino, ki omogoca, da v konektor lazje vtaknemo zico. Tam kjer se izboklina konca, se v notranjosti sele zacne bakrena cevka. Sredi cevke je pregrada, da kabla ne porinemo predalec v notranjost. Dolzina gole zice ni ravno kriticna, naj bi pa bila zica olupljena toliko, da seze do sredine, da pa gola zica ne gleda iz konektorja. Vidite, da je izolacija rdece barve. To pomeni, da lahko konektor te barve sprejme doloceno debelino kabla. Imamo rdece, modre in rumene konektorje.




Pokrovcki za spajanje zic:
Veliko monterjev avtoakustike uporablja za spajanje dveh ali vec zic tudi pokrovcke. Za tak sistem olupimo zice, jih zvijemo skupaj, na vrh nataknemo pokrovcek in s klescami stisnemo. Predvsem so uporabni, ce moramo povezati vec kot 2 kabla. Za zacetnike je lazji (in manj verjetno, da se bo povezava snela) ta nacin kot pa povezovalni konektorji. Na sliki je pokrovcek ze stisnjen.



Ceveljcki in obrocasti konektorji:
Spodaj Na sliki spodaj lahko vidite zbirko ceveljckov in obrocastih konektorjev. Prva dva na levi (rdeca) sta namenjena debelini zice 0.5 do 0.8 mm2. Cisto levi konektor je ceveljcek, ki je narejen tako, da ne zleze s prikljucnega terminala, ko privijamo vijak. Prav pridejo predvsem kadar imamo na razpolago malo prostora za pritrjevanje. Drugi rdeci konektor je obrocast konektor. Dolgi modri konektor je namenjen priklopu 1.3-2mm2 zic (ravno tako tisti modri desno od njega). Rumeni konektor je standarni ceveljcek, ki se uporablja za 3.3-5mm2 zice. Povsem desni modri konektor je tudi ceveljcek, ampak ima konice zavite navzgor (malo slabse se vidi). To preprecuje, da bi se konektor zmuznil iz prijema, ce kdo ali kaj prevec povlece za zico.
Vsi ti konektorji imajo vsaj 2 pomembni lastnosti: debelino zice, za katero so namenjeni in pa velikost vijaka, kamor ga lahko namestimo. Druga slika kaze, kako so konektorji tudi oznaceni, da vemo, za kaksno debelino zice so namenjeni.




Naticni konektorji:
Ta tip konektorjev se uporablja vecinoma za priklop zocnikov. Na sliki spodaj vidite enega polno izoliranega in enega neizoliranega. Ce bi ju uporabljali v paru (ne na zvocnik, ampak za spajanje dveh zic), bi bil polno izoliran boljsa izbira. Za priklop na zvocnik je pa bolj primeren neizoliran konektor, ker ga lahko v vecini primerov bolj cvrsto nataknemo na konektor na zvocniku.



Na sliki spodaj vidite naticni konektor in dva kroga. Crni krogec oznacuje majhno izboklino. Njen namen je, da zatakne konektor na moski konektor, ko ju zdruzimo. Verjetno ste opazili, da je na sredini zvocniskega konektorja vedno reza. Ta je tam zato, da se tale izboklina zatakne in drzi konektorja skupaj. Da ju locimo, je potrebna vecja sila, kot ce tega varovalnega nacina ne bi bilo. Rdeci krog pa oznacuje, kje se zica konca. Preprecuje, da bi zica segala predalec, ker bi se lahko zgodilo, da bi zica preprecila, da se konektorja lepo zatakneta.





--------------------------------------------------------------------------------

Cinjenje:
Cinjenje je verjetno najvarnejsa in najbolj ucinkovita metoda povezave dveh zic (ce je pravilno izvedeno). Slika spodaj prikazuje eno od metod. Zici sta bili olupljeni okrog 2 cm, nato je bila vsaka upognjena in oblikovana v obliki trnka. Nato smo zici zataknili in oba konca spet ovili vsakega okoli svoje lastne zice. Nazadnje smo stik zic se pocinili. Fizicno in elektricno je to zelo mocna povezava. Ta metoda zahteva, da mesto spoja izoliramo. Tu je bila uporabljena toplotna cevka, lahko pa bi uporabili izolirni trak. Druga slika je bliznji posnetek pocinjenega stika. Male rumene kapljice so ostanki paste za cinjenje.







Slika spodaj prikazuje kos 13mm2 zice z dvema obrocastima konektorjema. Na eni strani je konektor na zico samo stisnjen (kar nam daje zelo dobro povezavo), na drugi strani pa je stisnjen in dodatno se pricinjen. Ta nacin nam pa tudi elektricno daje najboljso mozno povezavo. Eno stvar je pa dobro vedeti. Cin ima precej visoko upornost v primerjavi z bakrom. To pomeni, da se za dosego dobrih povezav ne smete zanasati samo na cinjenje. Konektor mora biti tudi stisnjen na zico. Vecja slika prikazuje, kako dobro je cin stekel po konektorju in zici. Za tako cinjenje potrebujete zelo vroc spajkalnik. Gorilnik na propan ne bo dovolj, ker povzroca oksidacijo in se cin ne bo dobro prijel. Cin se bo le odluscil z oksidiranega bakra. Ce ze morate uporabljati gorilnik (grelnik) na propan, potem segrejte konektor z nasprotne strani, to bo zmanjsalo oksidacijo bakra.




Kvaliteta konektorjev.:
Na trziscu je veliko konektorjev slabe kakovosti. Predvsem tisti, ki jih dobite v kompletih s klescami za stiskanje konektorjev, so tako slabe kakovosti in narejeni s tako malo kovine, da nikoli ne omogocajo dobrega spoja. Dobri konektorji imajo vse naslednje lastnosti:
Izolator z lijakastim vhodom:
Lijakast vhod je na zacetku konektorja, in omogoca, da se zica ne zatakne ob rob bakrene notranjosti konektorja. Ce delamo veliko povezav, je to nujno.

Bronasti spoji:
Vecino konektorjev naredijo tako, da odrezejo raven kos kovine in jih potem zakrivijo v konektor. Tisti stik med robovoma pa lahko pustijo kot je, ali pa ga pobronajo ali pricinijo. Ce to naredijo, tak konektor omogoca varnejso povezavo, ko je konektor stisnjen, ker delov konektorja ne moremo potegniti narazen. Spoj na velikem 13mm2 konektorju (tak, kot je bil prikazan pri cinjenju) ima spoj pobakren.

Izolatorji iz najlona:
Izolatorji iz najlona so bolj robustni kot PVC izolatorji. Kadar konektor stisnemo mocno, izolatorski ovoj vcasih poci ali se kako drugace poskoduje. Pri najlonu se to zgodi le redko. Cisto levi rdeci ceveljcek in cisto desni modri obrocast konektor imata izolator iz najlona. Ostali konektorji imajo izolacijo iz PVCja.


--------------------------------------------------------------------------------


Osnovna instalacija z avtoradiem in 2 zvocnikoma:
Tu se bomo ukvarjali predvsem z elektricnim delom instalacije. Fizicnega dela, kot recimo vgradnje in povezovanja ne bomo obdelali. OK, tu so elektricne povezave, ki jih je potrebno narediti. Predpostavljamo, da je bil v avtu tovarnisko vgrajen radio in da nimamo dodatnih ojacevalcev.
Spomin (12 voltov stalni tok)
Vzig (12 voltni izvor - se vklaplja in izklaplja s kljucem)
Masa
Levi zvocnik +
Levi zvocnik -
Desni zvocnik +
Desni zvocnik -
Signal za elektricno anteno (ce jo vozilo ima)
Antena (zracna)

Vse te povezave naj bodo izvedene s povezovalnimi konektorji, ali pa dodatnimi ISO adapterji (prikazani na strani o avtoradiih). Zice iz avtoradia boste povezali na adapter in s tem pustili originalno instalacijo nedotaknjeno. Nekateri avtoradii potrebujejo tudi adapter za anteno. Preverite pri svojem prodajalcu avtoakustike, ce ga potrebujete. Ce boste potegnili nove kable do zvocnikov, potem jih priklopite direktno na avtoradio, ne preko adapterja.

Oprema, ki jo potrebujete za osnovno instalacijo:
Klesce za stiskanje in odstranjevanje izolacije
Povezovalne konektorje (za osnovna ozicenja bodo kar pravi tisti rdece barve)
Zvocniski kabel (1.5mm2 za vsako zilo bo primerno)
Orodje za odstranitev avtoradia (kak izvijac ipd.)
Orodje za odstranitev DIN avtoradia * (kovinski dodatki, ki jih dobite zraven avtoradia, zica v obliki crke U, ali kaka ploscata orodja
*Ta zadeva se vtakne v 4 stranske luknje na avtoradiu (2 na vsaki strani). Ko jih vtaknete, jih potisnete narazen in proti sebi.

Dodajanje ojacevalca:
Ce ima vas avtoradio RCA/predojacevalne izhode, potem bo priklop dodatnega ojacevalca precej enostavna zadeva. Potrebno bo nekaj truda, ne bo pa nic tezkega. Najtezji del je napeljava novega napajalnega kabla od akumulatorja do mesta, kjer boste imeli ojacevalec (ponavadi prtljaznik). In NE, ne smete priklopiti napajalnega kabla na skatlico z varovalkami. Tu so navedene dodatne napeljave, ki jih boste morali narediti:
Kabel za glavno napajanje
Kabel za glavno napajanje mora biti prikljucen na akumulator. Do 30cm od akumulatorja mora imeti dovolj zmogljivo varovalko, priklopljeno direktno na kabel, tako da povezuje 2 kosa kabla. Kabel bo moral iti skozi pozarno steno vozila, pod preprogo ali po kanalu na levi ali desni strani avta. Pri napeljavi boste mogoce morali razdreti del armature, odstraniti zadnje sedeze, ipd. Odvisno od avtomobila. Pri napeljavi mora iti kabel cez kake ostre predmete, v tem primeru morate kabel zascititi. Vzemite kos cevi za elektricno napeljavo, jo po dolzini prerezite in ovijte okoli kabla. Za priklop na akumulator boste verjetno uporabili velik obrocast konektor. Od njega do ohisja za varovalko naj bo najvec 30cm kabla, od ohisja varovalke pa do prtljaznika pa naj vodi cimkrajsi kabel. V prtljazniku lahko kabel priklopite direktno na ojacevalec, ali pa na razdelilni blok, ce imate vec ojacevalcev.

Signal:
Ojacevalec potrebuje za ojacanje nek signal. Najboljsa pot je, da dobi iz avtoradia signal preko RCA kablov. Ce vas avto nima RCA/predojacanih izhodov, priporocamo uporabo (Line Output Konektorja). Ta je za uporabo se najmanj zahteven. Velikokrat je visokonapetostni vhod na ojacevalcu slabo narejen in bo povzrocal tezave.

Remote signal:
Zica za remote signal z avtoradia pove ojacevalcu, kdaj naj se vklopi in kdaj izklopi. Vecinoma je ta zica kar dodana RCA kablu, ki daje signal z avtoradia ojacevalcu.

Masa:
Masa za ojacevalec je ponavadi cimkrajsi kabel enake debeline kot napajalni kabel ojacevalca, ki je na eni strani priklopljen na ojacevalec, drugi del pa na dobro zbruseno mesto na plocevini prtljaznika, mestu kjer so pritrjeni varnostni pasovi, ali cem podobnem. Na TEJ strani imate vec informacij, kako doseci dobro maso.

Zvocniski kabli:
Zvocniski kabli bodo tekli od izhodov na ojacevalcu, do prikljuckov na zvocnikih. Za prikljucitev subwooferjev na ojacevalec v prtljazniku, bo zadostovala kratka zica debeline 4mm2.

Opomba:
Vsak zvocnik, ki ga bomo poganjali z ojacevalcem, MORA biti odklopljen z avtoradia. Ce posljemo ojacan signal iz ojacevalca v zvocnike in preko poezave v avtoradio, bo to unicilo avtoradio in popravilo ne bo tako poceni.

Vec ojacevalcev:
Ce boste uporabljali vec ojacevalcev, boste morali narediti vse, kar je opisano zgoraj, ampak upostevati morate se nekaj stvari:
Napajalni kabel:
Napajalni kabel bo po vsej verjetnosti moral biti debelejsi. Zato je dobro, da ze vnaprej veste, kaksen bo vas sistem. Ce boste potegnili kabel, ki komaj zadosca ze za en ojacevalec, potem boste ob dodatnem ojacevalcu morali potegniti dodatni kabel (s svojo varovalko), ali pa zamenjati prvotni kabel. Da bi vedeli kaksen kabel potrebujete, lahko uporabite kalkulator za kable. Vnesite koncno moc in se nekaj drugih parametrov, kalkulator pa vam pove pravilno debelino napajalnega kabla. Za razdelitev napajanja med ojacevalce boste morali uporabiti razdelilni blok. Priporocamo razdelilni blok z varovalko za napajalni kabel in razdelilni blok brez varovalke za maso.

Elektronske kretnice:
Ce uporabljate vec ojacevalcev, morate naceloma razdeliti frekvencni spekter. To pomeni, da posljete samo bas na velike zvocnike, ostalo pa na ostale zvocnike. Vecina ojacevalcev ima ze vgrajene kretnice in nekatere so zelo dobre, nekatere pa ZELO slabe. Te slabe imajo zelo slabe rolloff karakteristike. Ce uporabite dobro zunanjo kretnico, ste resili problem, s tem ste pa se vse nastavitve glede glasnosti, reznih frekvenc in nastavitev faze postavili na eno mesto. Zunanja kretnica ima ponavadi tudi vec nastavitev kot kretnice vgrajene v ojacevalce. To pomeni, da lahko lazje in bolje nastavite sistem.

Signal:
Ce posljete signal samo na en ojacevalec, potem signalne kable potegnete direktno do ojacevalca. Ce imate vec ojacevalcev, morate potegniti kable za signal do vseh. Ce imate samo en par RCA kablov, lahko uporabite y-kable. Ce uporabljate zunanjo kretnico, lahko RCA kable vtaknete v kretnico. Kretnica ima pa potem vec izhodnih RCA konektorjev. Low pass (LP) izhod morate povezati z ojacevalcem za bas. High pass (HP) boste povezali z ojacevalcem za visoke/srednje tone. V tem primeru y-kablov ne boste potrebovali, razen ce imate vec ojacevalcev za bas ali vec ojacevalcev za srednje/visoke tone. Nekateri ojacevalci omogocajo pass-thru povezavo, kar pomeni, da imajo izhodne RCA, ki jih lahko povezemo na drug ojacevalec.

Remote:
Ker po remote kablu tece signal nizkega toka, se da lepo povezati vec ojacevalcev med sabo z relativno tanko zico (seveda NE SMETE podobno narediti z napajalnimi kabli). Priporocamo najmanj 2mm2, ker s takim kablom lazje dobite dober stik, pa se verjetnost pretrganja kabla je manjsa.


--------------------------------------------------------------------------------


Dezinformacije in neznanje

Naslednjih nekaj stvari se velikokrat napacno razume:
Clipping:
Marsikdo ne razume pojma "clipping". Nekateri govorijo, da se clipping pojavi, ko se jim ojacevalec izklaplja. To NI clipping. Clipping se pojavi, kadar mora ojacevalec proizvesti vec izhodne napetosti, kot pa je zmozen glede na napajanje. Slika kaze, kako tak signal v clippingu izgleda. Primer: izgleda, kot da bi skakali na trampolinu doma, kjer bi imeli nizek strop. Skocili bi lahko samo tako visoko, kolikor je visok strop, ceprav bi brez te omejitve lahko skocili visje. Strop je po analogiji enak omejeni napetosti ojacevalca. Ni vazno kako se trudite skociti, skocite lahko le toliko, kot je postavljena omejitev. Oglejte si se stran o ojacevalcih, premalo moci in nastavljanje gainov.



Moc avtoradia:
Veliko proizvajalcev avtoradiev rado pretirava/napihuje podatke o njihovih specifikacijah. To se posebej velja za ojacevalne stopnje. Na vecini avtoradiev lahko preberete podatke, da so zmozni dajati 45 ali celo vec wattov na kanal. V realnosti je prava moc maksimalno 20 watov RMS na kanal, pri 4 ohmskem bremenu.

2 Volta proti 4 Voltov predojacani izhodi:
Za dosego dobrega zvoka nikakor ni nujno, da imate avtoradio s 4volt izhodnimi prikljucki. Veliko bolj pomembna je kvaliteta avtoradia. Bolje imeti 2voltne izhode in avtoradio znanega proizvajalca, kot pa 4 voltne izhode in nek nizji rang avtoradia.

Popacenje zvoka v ojacevalcu avtoradia:
Veliko jih trdi, da so ojacevalci v avtoradiu zanic, da popacijo zvok. To ni ravno res. Popacenja so vecinoma neslisna, do meje glasnosti, kjer se pricne clipping. Vzrok, da se slisi popacenje je, da vecini 20 watov moci avtoradia ne zadostuje, zato pretiravajo z glasnostjo in silijo avtoradio v clipping. Ko dodajo zunanji ojacevalec, je stanje ponavadi boljse, ker ima zunanji ojacevalec toliko vec moci in lahko igra glasneje, ne da bi padel v clipping in s tem popacil zvok.

Debelina kabla za zvocnike:
Za doseganje dobrega zvoka ni potrebno pretiravanje z debelino kabla za zvocnike. 1.5mm2 bi zadostoval skoraj za vsako situacijo (osebno mnenje prevajalca: za tweeterje bo to res dovolj, za midbas bo ze bolje 2.5mm2, za wooferje pa 4mm2).

Wooferji z dvojnim navitjem:
Wooferji z dvojnim navitjem (DVC) so cisto navadni wooferji, le da imajo dvojno navitje. To nam omogoca, da zvocnik priklopimo na 2 nacina. Zaporedno vezano, bo upornost bremena narasla za 2x glede na navitji, ce pa zvocnik vezemo vzporedno, bo skupna upornost zvocnika polovica upornosti navitij. To pomeni, da bo zvocnik z dvema 4Ohm navitjema po priklopu dal upornost 2 ali 8 ohm.




Dragi povezovalni kabli:
Za kvaliteto zvoka zelo dragi povezovalni kabli (10000 SIT/meter) niso nujni. Nekateri si naredijo povezovalne kable tudi iz navadnih 0.5 ali 0.8mm2 osnovnih kablov. Vzamejo 2 enozilna kabla in ju zvijejo skupaj, tako da imata na na vsak cm po en zavoj. Na koncu nato preprosto pricinijo RCA konektorje. Spodaj imate primer, kjer konektorji niso pozlaceni in svetleci, ampak kabli SO najboljse kakovosti.




Veliki elektrolitski kondenzatorji:

Nikoli nismo videli nobenega dokaza, da veliki kondenzator naredi karkoli, da bi izboljsal kvaliteto ojacevalcevega signala. Nekateri pravijo, da jim kondenzator pomaga, ce se jim luci zatemnijo. Ce bi bilo res toliko bolje, bi v vsakem demo avtomobilu vsake firme razstavljali kondenzatorje in kazali, koliko vec moci da ojacevalec, kadar je kondenzator priklopljen. Ker to pac ni mogoce, raje prihranite ta denar in investirajte v boljse kable za napajanje, boljsi akumulator ali alternator.
Kondenzatorji ne povecajo napetosti na ojacevalcu. Napetost v kondenzatorju bo enaka kot na akumulatorju in napajalnem sistemu. Ce bo napetost v akumulatorju padla pod tisto v kondenzatorju, se bo napetost med obema izravnala (ce ne uporabljamo kakih relejev ali diod). Ce bo ojacevalec ob sunku pobral napetost, bo napetost na kondenzatorju in ojacevalcu manjsa kot tista na akumulatorju. Preberite se stran o kondenzatorjih za bolj obsirne informacije.

Gaini:
Gaini NE omejujejo izhodne moci ojacevalca. Ce nastavite gain na sredino, bo ojacevalec se vedno dal polno moc, le mocnejsi vhodni signal bo potreboval, da bi to dosegel. Nastavitev gainov ne bo nujno preprecila clippinga. Res je, da se gain lahko nastavi tako, da clippinga ne bo, ampak ce bomo dovedli dovolj mocan vhodni signal, bo ojacevalec ravno tako v clippingu.

Nastavitev tonskih kontrol:
Samo zato, ker gre nastavitev glasnosti na vasem ojacevalcu do 60, to se ne pomeni, da boste lahko navili do toliko, ne da bi dosegli popacenje zvoka. To se posebej drzi, ce imate base nastavljene do konca (v tem primeru bo popacenje zaradi clippinga). Izhodi iz predojacevalca so ponavadi dlje brez popacenja kot zvocniski izhodi. Velikokrat se popacenje zvoka zacne ze pri 50% mozne nastavitve glasnosti, celo z bas nastavitvijo na nicli).

Stereo vs Mono:
Nekaj jih verjame, da sistem ne more biti'mono', razen ce je zvocnik (ali zvocniki) vezan mosticeno na ojacevalcu. Ce imate 2-kanalni stereo ojacevalec in enak signal pripeljete na oba kanala, potem bo izhod mono, ne glede na stevilo kanalov ali stevilo zvocnikov. Da je sistem res stereo, morata biti signala pripeljana na levi in desni kanal razlicna med seboj.

Mono ojacevalci:
Precej mono ojacevalcev ima prikljucke za 4 zvocnike (2 plus in 2 minus). Pa primerjajmo stereo ojacevalec, ki je zmozen poganjati 2 ohm breme na vsakem kanalu, z mono ojacevalcem, ki je zmozen poganjati 2 ohm breme. Recimo, da imamo 4 4ohmske zvocnike. Ce bi hoteli poganjati vse 4 zvocnike na stereo ojacevalcu, bi preprosto priklopili po 2 zvocnika na vsak kanal. Ce pa pogledamo mono ojacevalec s 4 prikljucki za zvocnike (enako kot stereo ojacevalec), bi lahko mislili, da lahko priklopimo po 2 zvocnika na vsak par prikljuckov. Tezava pa je...da so zvocniski prikljucki v notranjosti zvezani med seboj vzporedno (2 plusa skupaj, 2 minusa skupaj). Torej, ce povezemo po 2 zvocnika na en zvocniski prikljucek, imamo dejansko 1 ohm breme. To lahko preverimo z ohm metrom.

Velikost zvocnikovega magneta:
Samo zato, ker ima zvocnik zelo velik magnet, to se ne pomeni, da je to odlicen zvocnik. Velikokrat to pomeni, da bo zvocnik tezje poganjati. Velikokrat je to tudi marketinska poteza, ki vas pripravi do nakupa, dejansko pa je zvocnik dizajniran veliko slabse kot res dobri zvocniki. Veliko je lastnosti, ki dolocajo dober zvocnik in velikost magneta je le ena od njih.

Moc, ki jo prenesejo zvocniki:
Ce imate zvocnik, ki ima zelo visoke podatke o moci (tudi ce so upraviceni), ni nujno da je zvocnik dober v vseh okoliscinah. Tekmovalni zvocniki, ki imajo ogromne magnete in res lahko prenesejo tisoce watov moci verjetno niso najboljsa izbira za normalen sistem. Zvocnik, ki je narejen, da prenese 1000W moci verjetno ne bo dobra izbira za sistem, v katerem je 200w ojacevalec. V vecini primerov bodo zvocniki, ki imajo v resnici priblizno toliko moci kot vas ojacevalec, se najboljsa izbira in se bodo najbolj izkazali.

Tipi ohisij za wooferje:
Slisali boste veliko ljudi, ki vam bodo rekli, da je en tip ohisja za woofer "najboljsi". Ce vam ne povedo se kakih konkretnih podatkov, jim nikar ne verjemite. Zaprta, basrefleks ali bandpass ohisja imajo vsaka svoje prednosti in slabosti. Vsaka so boljsa v drugacni situaciji, ni pa nekega najboljsega tipa v vseh situacijah.

Velikost subwoofer ohisja:
Dobivamo veliko emailov glede velikosti ohisij za subwoofer. Vecina zeli vedeti, ce bo ohisje dobro delovalo, ce bo manjse ali vecje kot je priporocljiva velikost. Odgovor je "da" v skoraj vseh primerih. Ce spreminjate velikost ohisja, s tem spremenite frekvencni odziv in ohisje se bo obnasalo drugace, ne nujno "slabse". Ce je razlika okoli 10% priporocene velikosti, razlike skoraj ne boste slisali. Tezave bodo le, ce boste zvocnik gnali z veliko moci. Nekateri zvocniki (recimo Kicker Solobaric) zahtevajo manjse ohisje, ce jih boste gnali z veliko moci. To pomeni, da bo zrak v ohisju bolj zaviral nihanje membrane. Ce bo ohisje preveliko, bo nihanje vecje in to lahko pripelje k poskodovanju zvocnika. To ne velja le za te zvocnike.

Tesnenje spranj pri ohisjih:
NI nujno, da uporabite silikon za tesnenje stikov. Ce je les pravilno razrezan, bo ze lepilo zapolnilo vse spranje. Ce uporabljate silikon ali kaj podobenga, morate pred montazo wooferja pocakati, da se dobro posusi in prezraci, sicer lahko hlapi poskodujejo zvocnik. To pri nekaterih sredstvih lahko traja tudi nekaj dni. Primer, kako tesne naj bi bile spranje:



Pregrade znotraj subwoofer ohisij:
Pri skoraj vseh sistemih bo ohisje boljse, ce bodo med komorami pregrade. Te utrdijo ohisje, poleg tega pa lahko poganjamo drugi sub, ce nam eden odpove.

Equalizerji:
Equalizer NI namenjen temu, da bi sistem igral glasneje. Namenjen je temu, da popravi napake v splosnem frekvencnem odzivu sistema. Ni vnaprej definirane pravilne nastavitve. "Smiley face" nastavitev je redkokdaj pravilna. Pravilna ojacitev ali odvzem dolocene frekvence je odvisen od vsakega sistema posebej.Ni nujno, da drsnike nastavimo na maximum ali minimum, razen ce je pri doloceni frekvenci resno pomanjkanje.

Mosticenje ojacevalca:
NI nujno mosticiti ojacevalec, da dobimo iz njega polno moc. Poganjanje ojacevalca na 2 ohm stereo bo dalo enako moc kot poganjanje ojacevalca na 4ohm mono. Poganjanje ojacevalca na '2 ohm mono' bo ponavadi vodilo k njegovemu koncu (razen - class D in visokotokovni class A/B ojacevalci).

2 Ohm stabilnost:
Kadar na veckanalnem ojacevalcu (2 ali vec) pise, da je 2-ohm stabilen, to ponavadi pomeni, da lahko na vsakem kanalu poganja 2-ohm breme. To ne pomeni, da lahko poganja 2-ohm mosticeno, razen ce je posebej navedeno.

Koliko lahko moji zvocniki prenesejo?:
To je velikokrat zastavljeno vprasanje in sledi splosen odgovor:

Ce bi radi izkoristili ojacevalec so konca (ga gnali DO, ne V clipping), potem naj imajo zvocniki enako nazivno moc kot ojacevalec.
Ce se ga boste napili ali ce nimate sposobnosti lociti kdaj imajo zvocniki ali ojacevalec dovolj, potem morajo biti zvocniki dvakrat mocnejsi kot ojacevalec.
Ce imate nekaj zdravega razuma in boste poslusali kdaj je zvok popacen, lahko verjetno uporabite katerikoli ojacevalec.

Imejte v mislih, da je skoraj nemogoce slisati popacenje zvoka, ce so zvocniki v prtljazniku ali v bandpass ohisju. V vsakem primeru, tezko bo slisati, ce kaj ne bo v redu.

Varovalke:
Samo zato, ker varovalka pase v ohisje za varovalko, se ne pomeni, da je prava varovalka za sistem. Varovalke imajo naveden tok, ki ga prenesejo. Nadomestna varovalka mora imeti naveden enak tok kot tista, ki jo je predpisal proizvajalec. Obe varovalki spodaj izgledata enaki, ampak sta zelo razlicni. Ce pogledate bolje, lahko vidite, da je ena precej vecja kot druga. Vecja lahko skozi spusti precej vec toka kot manjsa.



Kurjenje varovalk:
Naslednji demo prikazuje splosne kriterije, kdaj varovalka pregori. Mali zeleni indikator prikazuje kdaj je napetost prisotna in kdaj ne. Ko varovalka pregori, je napetost samo na eni strani ozicenja, ce pa je cela, je pa enaka napetost na obeh straneh varovalke.

Primer je tule: http://www.eatel.net/~amptech/elecdisc/ ... lowing.swf

Za povratek boste morali klikniti gumb back.


Varovalka za glavno napajanje:
Ce morate delati karkoli na kateremkoli delu vasega audio sistema (se posebej na ojacevalcih), MORATE odstraniti glavno varovalko iz ohisja varovalke. Ce se po nesreci z napajalnim kablom dotaknete plocevine (ozemljitve), boste skurili varovalko in imeli stroske najmanj s tem. Tudi ce se dotaknete napajalnega kabla in ohisja ojacevalca naenkrat (recimo med privijanjem kakega vijaka), lahko povzrocite okvaro ojacevalca, kljub temu, ad ima ojacevalec svoje varovalke.

Odstranitev akumulatorja:
Ko v avto namescate novi sistem, naj bi z akumulatorja odstranili minus kabel (klemo). To bo preprecilo, da bi na elektricnem sistemu avta povzrocili kaj skode.

Ozemljitev RCA ovoja:
RCA ovoj je ze znotraj avtoradia vezan na maso. Ce ta zunanji del RCA konektorja pride v stik z napajanjem, se bo znotraj avtoradia povezava prekinila in avtoradio bo moral iti na popravilo. Ce kakega para RCA kablov nimate priklopljenega in v prtljazniku prosto binglja, se lahko zgodi, da prideta v stik. V tem primeru bo avtoradio ravno tako treba odnesti na popravilo.

12dB/oktavo pasivne kretnice:
Mogoce ne veste, kaj je 12 dB na oktavo pasivna kretnica, ampak je na teh straneh vse razlozeno. Tole tu je le opozorilo. Ce imate 12dB/oktavo pasivna kretnica (v kompletu s skoraj vsakim sistemom zvocnikov) in skurite en zvocnik (visokotonec, srednjetonec ali midbas, ni vazno kateri), NE SMETE uporabljati sistema, dokler ne odklopite kretnice z ojacevalca ALI zamenjate skurjeni zvocnik. Ce se naprej poslusate glasbo, potem je ZELO veliko verjetnosti, da boste poskodovali kretnico IN/ALI ojacevalec. To NI napaka kretnice. Tezava je v tem, da manjka en od bistvenih delov sistema, kar pomeni, da ima sistem povsem drugacne karakteristike. Uporaba kretnice brez nanjo prikljucenih zvocnikov pomeni, da ima kretnica na frekvenci, ki bi jih moral igrati manjkajoci zvocnik, kratki stik. Ljudje ne razumejo zakaj se kretnica unici, ko pa je bila povsem OK ko se je recimo visokotonec prekuril.
Slika
Fiat Coupe 2.0 16V Turbo SOLD
Volvo 850 2.3 T5 20V Turbo SOLD
Renault Laguna 2.0 RXE '94 SOLD
VW Passat 1.8 20V Turbo Variant
Renault Express 1.4 RT '99
Zaklenjeno